17-letna Georgia Davis pri svojih 167 centimetrih višine tehta enormnih 220 kilogramov. Leta 2009 je v shujševalnem taboru sicer shujšala za občudovanja vrednih 92 kilogramov, v samo 16 mesecih od odhoda iz kampa pa je nazaj pridobila kar 102 kilograma. Ljudje jo obsojajo, saj menijo, da se nihče ne more zrediti od zraka in se čudijo, od kod ji toliko denarja za hrano in kako je lahko ponovila že storjeno napako. Vendar pa zdravniki opozarjajo, da se prekomerno debele osebe srečujejo s hudimi psihološkimi in fiziološkimi težavami, zaradi katerih ne morejo tako enostavno shujšati in nove telesne teže tudi obdržati.

“Najpogostejši razlog za debelost je premajhna uporaba nog in prevelika uporaba vilic, torej premalo gibanja in preveč nažiranja,“ pravi dr. David L. Katz iz raziskovalnega centra za preventivo na univerzi Yale in dodaja, da za tovrstne primere lahko krivimo tudi moderen način življenja, ki ne spodbuja zdravega prehranjevanja in gibanja. “Lahko pa je nažiranje tudi psihološkega izvora, kot na primer travme iz otroštva, nizke samopodobe ali depresije. Če se oseba v tem primeru ne znebi vzroka nažiranja, ne bo nikoli mogla shujšati. Najprej je treba odpraviti travmo, šele nato kilograme.“

Georgia iz Aberdera v Južnem Walesu je zaradi debelosti zbolela za sladkorno boleznijo tipa 2, zato so ji leta 2008 zdravniki zagrozili, da mora obvezno shujšati vsaj 90 kilogramov, če želi dočakati svoj 20. rojstni dan. “Hrana je bila moja tolažba vse od očetove smrti, ko sem bila stara pet let. Od desetega leta naprej sem poleg tega morala skrbeti za močno bolno mamo, v šoli pa so se začeli norčevati iz mene in me žaliti. V hrani sem iskala uteho. Tolažila sem se zaradi očetove smrti, mame pa s svojimi težavami zaradi bolezni nisem hotela obremenjevati. Tako sem jedla in jedla, se zatem počutila še slabše in zato znova jedla. Znašla sem se v začaranem krogu, iz katerega nisem našla poti.“

Potem ko je izgubila 92 kilogramov, je bila tudi izjemno optimistična in si je želela izgubiti še več kilogramov. Vendar pa jo je po vrnitvi domov čakala drugačna usoda. “Počutila sem se osamljeno. Nihče od mojih znancev se ni držal zdrave prehrane in nihče mi ni priskočil na pomoč. Vem, da bom najverjetneje umrla zaradi nažiranja, a si ne znam pomagati, čeprav želim shujšati.“ Trenutno prosi za pomoč državo, saj meni, da se njena odvisnost ne razlikuje od drugih. Kot pravi, je njej še veliko huje, saj se mora odvaditi od hrane, ki je za življenje nujno potrebna. "To je približno tako, kakor da bi ozdravljenemu alkoholiku dali vsak dan alkohol in mu rekli, da mora sam poiskati pravo mero oziroma spiti le kozarček na dan, preostanek dneva pa gledati steklenico pred seboj."

Katz je opravil študijo in ugotovil, da 85 do 90 odstotkov diet propade, še posebej med prekomerno debelimi osebami. “Živimo v družbi, v kateri si vsi želijo hitrih rezultatov,“ pravi. “Ljudje se vključijo v shujševalni program, kjer s pomočjo strokovnjakov hitro izgubijo odvečno težo, a v tem času ne uspejo spremeniti prehranjevalnih navad. Pri ekstremno debelih je težava še v tem, da se ti ne zavedajo, da je najprej treba odpraviti vzrok, zaradi katerega so se začeli zatekati k hrani in šele nato začeti sistematično hujšati.“