Mamica dveh otrok 45-letna A. J. Brown je zbolela za melanomom samo štiri mesece po tem, ko je šestletna hči Finley zaključila kemoterapijo zaradi raka na ledvicah. Potem ko si ji ga junija diagnozirali, so sledili težki meseci. In decembra je A. J. ravno pomislila, da se je njena družina končno rešila te strašne bolezni. Potem pa so njej diagnozirali melanom. Najbolj smrtonosnega in nevarnega raka kože.

Najprej sploh ni mogla sprejeti novice, pravi. "Mislila sem, da smo končali, da smo imeli kot družina dovolj teh preizkušenj," pripoveduje. Po nekaj dnevih pa se spominja, kako si je mislila, da je bolje, da je zbolela sama, kot pa spet eden od njenih dveh otrok. "Ne moreš mesece vsak dan, ko je tvoja hči bolna, razmišljati, zakaj ni bolezen raje prizadela tebe. Nato pa biti jezen, ker je res prizadela tebe in ne koga drugega. Zato sem nehala biti jezna in sem sprejela, da gre zame. Za pozitivno sem vzela, da mi ni bilo spet treba gledati, da gre čez kaj takega moj otrok."

A. J. je bila pri dermatologinji in opazila plakat, ki je opozarjal na nevarnost potencialno rakavih materinih znamenj. Prosila jo je, da si ogleda materino znamenje, ki ga je imela na desnem stegnu. Odločila se je za odstranitev in ga poslala na testiranje. "Nekaj dni kasneje me je poklicala in me vprašala, ali sedim. Nato mi je rekla – nerada ti govorim to, ker vem, kaj si prestala s hčerko. Ampak materino znamenje je melanom in morala boš priti čimprej na operacijo."  Ravno prejšnji teden jo je prestala in dobra novica je, da so ji z njo uspešno odstranili raka. Po operaciji je bila v precejšnjih bolečinah, a pravi, da je za toliko stvari hvaležna, da je niti to več ne moti. "Če ne bi ujeli raka, ko smo ga, morda ne bi bilo tako. Melanom je rak, ki se zelo hitro širi. Lahko bi izgubila nogo. Ali življenje. Ampak ujeli smo ga pravočasno in nisem je izgubila. Imam nogo, ki se zdravi. Pred letom dni, preden smo kot družina prestali vse, kar smo, bi se sama sebi smilila." Že zato, ker ji je na nogi ostala brazgotina. "Zdaj pa me to ne moti. Rečem si, da se zdaj s Finley ujemava." Ker imata obe brazgotine zaradi raka.

"Ne bi si tega nikoli izbrala. Ampak lažje je iti sam čez to kot pa gledati, kako gre čez to tvoj otrok," zaključi. In pravi, da je predvsem presrečna, ker si je njena hči po zdravljenju tako hitro opomogla. Le en teden po koncu kemoterapije je želela v vrtec ter se vpisala na plesne vaje, nogomet in med tabornike. Zaradi izkušnje bolezni je tudi mnogo bolj skrbna do drugih. A. J. pravi, da jo ves čas sprašuje, kako se počuti, se ponudi, da ji da zdravila ali ji s hladno brisačo otre čelo. Zgodba ameriške družina se je res končala srečno.