14-letna Valižanka Tia Leigh se je rodila z nevrofibromatozo tipa 1. To pomeni, da so na živčevju njene desne noge nastajali tumorji. Komaj je hodila, ker je bila zaradi tega močno otečena, za povrh pa še 7 centimetrov daljša. Obupana najstnica je sama prosila, če ji lahko nogo amputirajo ter ji namestijo nožno protezo.

Posledice genetske motnje so se začele kazati že, ko je bila dojenček. In po tem, ko so ji lansko leto nogo amputirali, so zdravniki ugotovili, da je v njej prav na tisoče malih tumorjev. Čeprav niso bili rakavi, bi to kaj lahko postali. 14-letnica se je morala navaditi na hojo in življenje z nožno protezo, a pravi, da je presrečna, saj se zaveda, da bi lahko tudi umrla. Sedaj te nevarnosti ni več. Lažje tudi hodi.

"Ko je Tia prvič sama dejala, da si želi amputacijo, nisem bila šokirana," pripoveduje njena mati Lindsey Leigh. "Vedela sem, da je to najboljša rešitev. Spraševala sem se, kaj se sicer lahko zgodi, če bo noga še naprej otekala, dokler ne zraste do svoje odrasle višine." Najstnici je namreč noga otekala vsako leto bolj.

"Svojo nogo je sovražila. Ni si mogla nadeti niti kavbojk, ampak je morala nositi hlače, ki so bile bolj trenirke. Imela je dve različni številki stopal. Eno je bilo številka 19, drugo številka 24. Januarja lansko leto so poleg tega ugotovili, da je pod kolenom eden izmed tumorjev toliko zrasel, da obstaja že velika nevarnost, da se izkaže za malignega ali to postane. Bila sem vesela, da je sama izrazila željo, da ji nogo amputirajo. Toda ko smo poklicali v bolnišnico, da bi se dogovorili za datum operacije, so nam povedali, da je to lahko čez osem dni ali pa bomo čakali še zelo dolgo." Tako so se morali na tako drastičen poseg pripraviti zelo hitro.

"Tia se je veselila, jaz pa sem bila zelo nervozna. Najtežji del je bil odpeljati otroka do bolnišnice, ko veš, da mu bodo odrezali nogo." Še sedem dni je okrevala, toda po dveh dneh je že hodila z berglami. "Od operacije ji gre odlično in mislim, da noge sploh ne pogreša. Sprijaznila se je s tem, kar se ji je pripetilo. Ampak mislim, da je šla že kot najstnica čez kar veliko stvar. In ponosna sem na to, kako se je s tem spopadla. Novembra so ji namestili protezo in za božič je bila presrečna, ker smo ji vsi kupili različne lepe čevlje in superge in škornje. Na vse se trudimo gledati pozitivno. Sedaj prvič lahko nosi isto kot njeni vrstniki." Marsikdo česa takega ne ceni.