Aprila 2015 je Natasha Anastasiou ravno praznovala 17. rojstni dan, ko je nad ključnico zatipala bulico. Dan po praznovanju so ji diagnozirali rakavo obolenje – Hodgkinov limfom v drugem stadiju. A na srečo je imela ta božič še eno veliko praznovanje. Ker je izvedela, da je bolezen na srečo izginila. 

Za njo je bilo težko obdobje, ki je njeno življenje povsem spremenilo. Zaradi zdravljenja je morala nehati hoditi v šolo. Zaveda se, da bi morala biti v tem trenutku predvsem presrečna, da je živa in brez bolezni. A v videoposnetku, ki ga je javno objavila, je najstnica iskreno spregovorila o tem, da se bojuje s povsem skrhano samopodobo.  

V videoposnetku pove: "Težava je v tem, da se počutim, kot da se moram zaradi svojega videza drugim ljudem opravičevati." Kot da mora pojasnjevati, zakaj ima toliko kilogramov, zakaj ima kratke lase. "Zdaj se počutim, kot da bi morala vsem pojasniti, zakaj imam takšne lase, čeprav so veliko boljši, kot so bili. A še vedno ne rastejo, kot bi morali. Ne izgledam, kot sem včasih, in to je mojo samopodobo močno omajalo. Veliko teže sem pridobila v kratkem obdobju. Približno 50 kilogramov v šestih mesecih, zaradi česar sem dobila tudi strije. Počutim se, da sem izgubila veliko samozavesti, zelo se počutim negotovo. Sprašujem se, zakaj bi bila komu všeč. Zakaj bi bil nekdo z nekom, ki je doživel nekaj neprijetnega? Morda bodo mislili, da nosim veliko emocionalne prtljage. Prišla sem do spoznanja, da, če bom komu všeč, mu bom mogla biti všeč takšna, kot sem zdaj, ne takšna, kot sem bila." 

Septembra bo začela spet obiskovati šolo in tega se veseli. Še pet let pa bo morala tudi redno hoditi na zdravniške preglede, preden bo uradno veljala za zdravo, saj se rak žal še lahko povrne. Prijatelji in družinski člani ji poskušajo dopovedati, da je najbolj dragoceno to, da je živa. In tudi sama se tega čisto zaveda. A kot vsaka najstnica pa tudi marsikdo starejši ima Natasha svoje dvome.

Kot to ubesedi sama: "Ugotovila sem, da bi morala biti hvaležna za to, kar imam, namesto da objokujem, česar nimam več. Ampak bila je zelo majhna možnost, da se pri meni razvije rak, so mi povedali zdravniki." Kljub temu se je to zgodilo. "Tako da se mi naenkrat vse v življenju zdi mogoče, kakor koli majhna možnost je, da se zgodi. Tako da sem prišla tudi do dognanja, da se ne bo nič spremenilo, če me kaj skrbi ali me ne. Zato sem se tudi odločila, da ne bom žalostna zaradi izgubljenega časa. Moje življenje do sedaj ni bilo čisto tako, kot bi si želela, da bi bilo. Ampak saj tudi življenja drugih ljudi niso bila in ne želim se do konca življenja pritoževati zaradi nečesa, kar ne morem spremeniti. Sprejeti moram, kar se mi je zgodilo, in iti naprej. Sreča je že to, da sem tu. Moram biti hvaležna za to, namesto da sem slabe volje, ker je nekaj negativno vplivalo na moje življenje. Za vsak dan, ko se bom zbudila in se bom počutila dobro, bom hvaležna. Takšna prej nisem bila in če realno pogledam nazaj, nisem čutila nobene hvaležnosti za vse, kar sem imela. Žalostno je, da se mi je moralo zgoditi nekaj drastičnega, da sem to začela razumeti." S svojimi iskrenimi besedami je pokazala, kako družba vpliva na nas.