Prav nepazljivost je bila v Sophiejinem primeru kriva za to, da ji je najprej začela mrtveti desna noga ter da je čez čas postala celo povsem paralizirana od pasu navzdol. Zdravniki so namreč cevko v njeni hrbtenici pustili kar cela dva dni, količine vbrizganega analgetika pa niso nadzorovali dovolj, saj ji je v obhrbtenični kanal stekla veliko prevelika količina protibolečinskega sredstva ter ji trajno poškodovala živčevje. In čeprav je Sophie medicinskemu osebju dopovedovala, da nekaj ni v redu in da ji je nenavadno odrevenela noga, z dovajanjem protibolečinskih sredstev niso prenehali takoj, temveč šele nekaj ur pozneje. Ko so naslednji dan najstnico odpeljali na slikanje z magnetno resonanco, je to pokazalo, da so zdravila prodrla v hrbtenjačo in jo poškodovala. Tako je Sophie pri komaj 14 letih pristala na invalidskem vozičku, kajti od pasu navzdol ne čuti ničesar več.

''Na začetku se v resnici sploh nisem prav zavedala, kaj se dogaja. Vse skupaj se mi preprosto ni zdelo resnično,'' pripoveduje danes 17-letna Sophie. ''Šele ko sem prišla iz bolnišnice domov, sem se začela zavedati vsega. Takrat je bilo sicer veliko prijateljev in sorodnikov zelo prijaznih do mene, a jaz nisem hotela videti nikogar. Zaprla sem se pred svetom, le z družino sem hotela biti.'' Sophie je namreč potrebovala kar nekaj časa, da je nekako sprejela dejstvo, da njeno življenje ne bo nikoli več takšno, kot je bilo prej. ''Če odmislimo težave, ki so ji jih povzročali žolčni kamni, je bila sicer Sophie zdrava in aktivna deklica. Ona in njena družina so zaupali bolnišnici in verjeli, da bo po rutinski operaciji kamnov kmalu in brez zapletov okrevala,'' je povedal Sophiejin odvetnik Tim Deeming. ''Že tako je nepredstavljivo hudo, da ti pri 14 letih povedo, da ne boš nikoli več hodil. Če pa ti rečejo, da je za to kriva napaka, ki bi se ji bilo mogoče izogniti, se je še toliko težje soočiti z vsem.''

Težko ni bilo le za Sophie, temveč tudi za njene starše. ''Prej je bila tako družabna in aktivna najstnica, potem pa se je čez noč njeno življenje popolnoma spremenilo. Vsi smo se morali nekako soočiti in sprijazniti s tem, kar se je zgodilo,'' pove Sophiejina mama Sue in dodaja, da poskuša zdaj njena hči nekako nadaljevati z življenjem. Še vedno je zelo vestna in pridna učenka, še vedno si prizadeva, da bi imela čim boljše ocene in da bi se lahko vpisala na želeno univerzo. Seveda zdaj pri uresničevanju ciljev in sanj potrebuje precej več pomoči kot prej, a starši so jo pripravljeni pri vsem podpirati.

Ker pa Sophiejina družina noče, da se še komu zgodi kaj podobnega, je tožila bolnišnico, ki je napako priznala in se zanjo globoko opravičila. Vodja britanske pediatrične bolnišnice dr. Vin Diwakar je povedal: ''Zelo nam je žal, da smo z neprimerno oskrbo pred tremi leti Sophie in njeni družini povzročili nepredstavljivo stisko in trpljenje. Nega je bila daleč od visokih standardov, po katerih sicer obravnavamo paciente, in od takrat do danes smo sprejeli že številne ukrepe, s katerimi smo poskušali zagotoviti, da se kaj takšnega nikoli več ne bi ponovilo.'' Sophie bo od bolnišnice prejela tudi denarno odškodnino, vendar pa je ne glede na ves denar in vsa opravičila njeno življenje za vedno spremenjeno.