V šesti razred hodi trenutno 12 let stara Američanka Grace Bunke. Ko se je začela kalvarija, jih je štela komaj 11. Vedno je bila zelo aktiven otrok. Zelo rada je tekla in se ukvarjala s športom, sploh z nogometom. Nato pa jo je začela nenehno boleti noga

Diagnoza: zelo agresiven rak kosti. "Spomnim se, da je zdravnik dejal – imamo tri možnosti," pove za televizijo Fox. "In sem bila čisto iz sebe." Zdravnik je dejal, da ji lahko vstavijo umetno koleno in tako ohranijo njeno nogo, da pa ne bi mogla več teči. Lahko ji nogo amputirajo nad kolenom in ji pritrdijo umetno koleno in protetično nogo. A gibljivost ne bi bila ista. Lahko pa poskusijo s precej radikalno možnostjo, s posegom, ki bi bil za zdravnike najbolj zahteven. Lahko nogo amputirajo nad kolenom, nato pa gleženj in stopalo odrežejo ter ju pritrdijo na zgornji del noge v obratni smeri – tako da dobijo nov kolenski sklep, na katerega bi lahko čez približno leto dni pritrdili protezo. Samo s to možnostjo bi lahko Grace še naprej tekla vsaj približno tako, kot pred posegom.  

Takojšnja odločitev

"Nikoli ne bom pozabila, kako je gledala, ko je začel zdravnik uporabljati besede, kot so rak, amputacija, agresivna kemoterapija, močni stranski učinki in metastaze v pljučih," pove Vicky Bunke, njena mati. "A ko je opisal, kaj bi lahko bil rezultat tretjega posega, je bila njena odločitev takojšnja in avtomatična." Sama pove: "Edino, kar želim, je teči." Ko sta se dogovorila za tretjo možnost, sta z zdravnikom prisegla, da bosta, ko si opomore, skupaj pretekla pet kilometrov.

A do tega je bila v tistem trenutku še dolga pot. Najprej kar nekaj kemoterapije za zmanjšanje raka tako v nogi kot za njegovo uničenje v pljučih, kamor se je razširil. Nato 10-urna operacija. V šoli je bila že čez dva tedna, a z invalidskim vozičkom. Nadaljevala je s kemoterapijo in prestala še dve operaciji ter se morala po letu dni, ko so ji končno lahko na novo koleno pritrdili protezo, na novo naučiti hoditi.

"Najprej protezi nisem zaupala, nisem čutila, da res lahko stopim. Nato pa sem se privadila." Začela je trenirati plavanje. "Vsem želim pokazati, da – četudi imam to oviro, lahko dosegam isto kot oni." Njena družina in prijatelji so se na nogo tako navadili, da nikoli več niti ne opazijo, da je kaj drugače. Presrečni so, da se rak ni vrnil. Vicki pa je zelo ponosna na hčer, ker se ni vdala v usodo in ni dovolila, da bi jo nove okoliščine potrle. "Ko se zgodi kaj negativnega, imaš dve možnosti, sva ji govorila z očetom. Lahko dovoliš, da te to, kar se ti je zgodilo, definira, ali pa pustiš, da to postane del tebe, se temu prilagodiš, nato pa napreduješ in greš naprej. Srečna sem, da je Grace izbrala slednje," pove.