Komaj 20-letni Anglež Dean Stoneman je postal svetovni prvak formule 2. Novi up dirkanja je že podpisal pogodbo z moštvom formule 1, vozil naj bi za Williams, ko ga je presenetila uničujoča vest. Januarja 2011 je izvedel, da ima kljub svoji mladosti raka na modih. Pred njim je bila naenkrat veliko bolj nepredvidljiva dirka, kot je je bil vajen.

Rak na modih sicer ni najpogostejši rak, ki prizadene moške, je pa najpogostejši pri mladih moških. Čeprav je večinoma ozdravljiv, je bil pri Stonemanu odkrit tako pozno, da se je žal že razširil na njegove druge organe. Metastaze so se pojavile v trebušni votlini, pljučih in jetrih. Nadobudni mladenič se je bil prisiljen soočiti z dejstvom, da ima le 50 odstotkov možnosti, da preživi. Toda kakor je s trdno voljo prilezel v sam vrh dirkanja, je čudežno premagal tudi rakavo grozo. Danes ni le živ, temveč se trudi spet uspeti v svetu bleščečih dirkalnikov. Četudi ima poškodovana pljuča ter slabši občutek v rokah in nogah, si želi spet za volan formule.

Že prej je svetovni prvak postal le stežka, saj ga je, ne da bi sam to vedel, že začela mučiti bolezen. Morda je videti, da vozniki samo upravljajo svoje vozilo, vendar morajo biti dejansko v zelo dobri fizični pripravljenosti. Za uspeh sta ključni tako vzdržljivost kot tudi moč – le tako lahko dirkači zanesljivo upravljajo tako hiter avtomobil. Ko je postal svetovni prvak, se je Dean že boril s hudo utrujenostjo, želel je spati cel dan, zjutraj ga je mučila slabost. Toda ker je v njegovi družini razsajala gripa, je bil prepričan, da je kriv virus. Pravzaprav je prve nenavadne simptome opazil že pred tremi leti ter takrat pri priči obiskal zdravnika. "Nisem človek, ki čaka, da stvari minejo. Toda zdravnik je dejal, da so mi bradavice otekle zaradi normalnih hormonalnih sprememb." V resnici je bil to prvi simptom raka na modih. Nato ga je začela mučiti zgaga. "Nikamor nisem šel brez zdravil proti zgagi. Poleg tega so se mi na hrbtu pričeli pojavljati mozoljčki. Spet in spet sem se vračal k zdravniku, toda ta mi je dejal, da me mučijo hormoni."

Hormoni so ga tudi dejansko mučili, saj se je zaradi rakavih celic povečala raven testosterona. "Imel sem tudi več mišic, čeprav se zanje sploh nisem bolj trudil. Bilo je, kot bi moje telo ne pripadalo več meni. Čedalje bolj me je bilo strah, da je z menoj nekaj res narobe, toda če te zdravnik potolaži, da ti ni treba skrbeti, mu seveda verjameš." Dean je bil vsak dan dve uri v telovadnici, kjer je tekel, veslal in dvigoval uteži. "Toda bil sem čedalje bolj zadihan, bolele so me roke. Januarja 2011 sem nenadoma za povrh zatipal veliko bulo v svojem trebuhu." Zdravniki so ga takoj pregledali z rentgenom in magnetno resonanco. Novica je bila huda: rak. Boleče roke, otekle bradavice, akne, zgaga … vse to so bili simptomi raka na modih. Namesto da bi tekmoval v formuli 1, se je moral posvetiti povsem drugi borbi. Ta je bila težka, saj je bil rak odkrit razmeroma pozno. Toda ni obupal, niti ni razmišljal, kaj bi bilo, če bi bilo … "S kemoterapijo sem začel še isti dan," pravi. Če ne bi, bi bil morda v nekaj tednih že mrtev.

Avgusta so tumorji v njegovih pljučih in jetrih izginili, toda čakala ga je še operacija, ki bi odstranila tumorje v njegovi trebušni votlini in modih. To, da je izgubil testis, ga sploh ni prizadelo. "Saj nisem imel druge možnosti," pravi. "Nisem se vprašal, ali želim živeti ali ne. Želel sem samo, da gre vse mimo." Ponosno razkazuje svojo 35 centimetrov dolgo brazgotino po sredini trebuha, na modih je ta dolga 12 centimetrov. Nobena ga ne moti, saj je bila operacija uspešna. Danes nima več raka. "Uživam svoje življenje in se počutim zelo srečnega," pripoveduje. "Mislim, da se še vedno ne zavedam, kaj sem preživel."

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na