“Zagotovo nisem bila noseča,“ pravi Sarah Martin. “Počutila sem se nenavadno in bilo mi je nerodno, da so ljudje sploh pomislili na to, da bi lahko bila.“ Večanje njenega trebuha pa je opazila tudi 52-letna Janice Paddey, njena skrbnica, ki ji ni bilo popolnoma jasno, zakaj so Sarah oblačila vedno bolj tesna. Ko je Sarah Janice zaupala, da ji menstruacija izostaja že tri mesece, jo je ta odpeljala na zdravniški pregled.

Zdravnik je vztrajal, naj Sarah opravi test nosečnosti, a je test pokazal, da ni noseča. Zdravnik je nato sklepal, da je izostanek menstruacije povezan z zdravili, ki jih je jemala proti epilepsiji, a je to teorijo kmalu opustil, saj je Sarah začel rasti trebuh. Naslednjih nekaj mesecev je Janice vseeno nadzorovala Sarah, ki je kljub uravnoteženi prehrani konstantno pridobivala na teži.

Po sedmih mesecih je bila Janice že pošteno v skrbeh. Sarah se je zmanjšal apetit, postala je utrujena, trebuh pa ji je še kar rasel. “Iz šole je prihajala tako utrujena, da je odšla naravnost v posteljo,“ razlaga Janice. “Običajno je bila zelo živahen otrok. Ko pa sem opazila, da se je koža na trebuhu obarvala modro, sem takoj vedela, da je nekaj zelo narobe.“ Tiste noči pa se je Sarah zbudila v krčih in groznih bolečinah. “Bila je v takih bolečinah, da sem jo odpeljala naravnost v bolnišnico.“

Zdravnik je bil nad velikostjo Sarinega trebuha ogorčen. Bil je prepričan, da je v sedmem mesecu nosečnosti, zato je zahteval še en test. Rezultat testa je hitro pokazal, da ni noseča, zdravnik pa je še vedno vztrajal pri svojem, saj je trdil, da v spodnjem delu trebuha čuti trdno gmoto.

Sarah je v tem času močno narasla telesna temperatura. Dobila je intravenozne antibiotike, zdravnik pa je Janice povedal, da gre najverjetneje za okužbo. “Zares sem bila prestrašena,“ pravi Sarah. “Vedela sem, da je nekaj hudo narobe z mano, nisem pa vedela, kaj.“ Stanje se ji je hitro slabšalo – bila je vedno bolj šibka in močno utrujena, hrane pa ni več mogla zadrževati v sebi.

Po štirih dnevih testiranj in ultrazvokov so njeno bolnišnično sobo napolnili zdravniki. “Vsi po vrsti so začeli razlagati, da so nekaj odkrili. Specialist nam je povedal, da mislijo, da ima Sarah maligni tumor in da ima najverjetneje raka na jajčnikih. Temu kar nisem mogla verjeti,“ razlaga Janice.

Janice je bila namreč prepričana, da ima Sarah vnetje slepiča. “Rak na jajčnikih je bolezen, ki naj bi prizadela odrasle ženske, ne pa 14-letna dekleta. Nikoli nisem pomislila na raka in povem vam, ni je stvari na svetu, ki bi kogar koli pripravila na to bolezen.“

Janice pa je imela prav – tovrstne oblike raka so pri tako mladih dekletih res zelo redke, Sarah pa pravi, da je bilo zanje najtežje to, da ji nihče ni znal povedati, kaj se z njo dogaja in da ji nihče ni verjel, da ni bila noseča. “Ko so mi povedali, da imam raka, sprva nisem vedela, kaj mi govorijo,“ pravi Sarah. “Vedela sem le, da sem bolna, zato sta mi morala zdravnik in sestra narisati, kaj se mi dogaja, da sem razumela.“

Po postavitvi prave diagnoze so zdravniki Sarah s štiriurno operacijo odstranili tumor, od konca zdravljenja naprej pa je zdrava najstnica, ki se veliko bolj zaveda nevarnosti takšnih bolezni, kot je rak.