20-letni Ivani Honsić iz Ljubljane petje pomeni nekaj prav posebnega. Dolga leta je ravno iz tega svojega talenta črpala moč, da nemalokrat ni obupala, temveč se je borila naprej in na koncu dosegla enega izmed svojih velikih ciljev: predstaviti se pred celo Slovenijo. Študentka mikrobiologije pravi, da je pred samo letom dni o tem lahko le sanjala, prav tako si ne bi nikoli drznila privoliti v intervju. Danes je vse drugače in mlada Ljubljančanka je želela z drugimi deliti, kako se je spopadla z oviro, zaradi katere se je dolgo časa zapirala vase. Od svojega tretjega leta namreč jeclja, zaradi česar se je morala spopasti s toliko obsojanja, da je bilo potrebnega kar nekaj napora, da je to svojo govorno napako sprejela, ter pridobila dovolj samozavesti, da jo je bila pripravljena priznati širnemu svetu.

Svoje napake se je sramovala

Želja, da bi pokazala svoje pevske sposobnosti, se je pojavila takoj, ko je slišala, da se bo resničnostni šov Slovenija ima talent prvič odvil tudi pri nas. "Res sem se želela prijaviti, toda takrat sem bila še tako občutljiva na vse, kar mi je kdo rekel glede moje govorne napake, da sem mislila, da me bo, če bo kdo tam to samo omenil, povsem dotolklo." Takrat je bila še v srednji šoli, ki predstavlja velik zalogaj za večino najstnikov, Ivani pa je ostala v še slabšem spominu, saj je bilo to obdobje, ko je imela zaradi svojega jecljanja največ težav. "Gimnazija je bila zame najhujša stvar na svetu. Enostavno me niso sprejeli. Takoj, ko si drugačen, te znajo vrstniki hitro izločiti. Postavijo te v kot in rečejo, da je to pa tista, ki je takšna in takšna ter je zaradi tega slabša od nas. V četrtem letniku sem samo še odštevala dneve do konca." Spopadanje s predsodki, nerazumevanjem in posmehovanjem so pomenili stres, s katerim se takrat še ni znala spopasti. Ravno situacije, v katerih se počuti napeta, pa pri njej jecljanje poslabšajo celo do te mere, da lahko komaj kaj pove. "Ko sem s prijatelji, fantom, družino, nimam teh težav nikoli ali le redko kdaj. Tudi pri Talentih me, recimo, ni bilo strah, da bi kaj narobe zapela. Bolj me je bilo strah, kako se bosta žirija in publika odzvali na moj govor, saj sem vedela, da bom jecljala."

Ni se pustila ustaviti

Toda Ivana ni dovolila, da bi jo strah pred posmehovanjem povsem ohromil. Tri leta po tem, ko se je njena želja prvič pojavila, je zbrala dovolj poguma in izpolnila izziv, ki si ga je pred toliko časa zastavila. "Ko sem prišla na avdicijo, sem se tresla kot šiba na vodi, ampak morala sem poskusiti, sicer nikoli ne bi ugotovila, kaj zmorem." Zanjo cilj ni bil zmaga, ampak poskus, da v življenju naredi še en korak naprej. "Ni mi do zmage ali dokazovanja tistim, ki so se mi v življenju posmehovali, ker jaz vsakomur od njih privoščim samo najboljše – temveč do tega, da se sprejmem takšno, kot sem, in se v svoji koži tako dobro počutim, da lahko nastopim." Pravi, da je strah v njenem življenju izginil v trenutku, ko se je odprla in okolici priznala, česa se sramuje. "Ugotovila sem, da je bilo v trenutku, ko sem se začela z ljudmi o tem odkrito pogovarjati, takoj boljše. Prej sem se velikokrat same sebe sramovala. Četudi me je nekdo samo vprašal, ali jecljam, sem se zaradi tega počutila grozno. Priznam, da mi je včasih, če se mi zatakne, sicer še vedno nerodno." Toda tega si več ne očita, kot si je nekoč.

Morala se je naučiti sprejeti se

Ivana bi lahko obupala in se nehala truditi, da bi svojo oviro premagala in posledično dobila priložnost, da uresniči svoje največje želje. Ko ji je bilo težko že poklicati in na dom naročiti hrano, si ni mogla niti predstavljati, da bo nekoč lahko govorila pred kamerami. "Ker me je bilo strah, potem najprej nisem več hodila nikamor in nisem naredila marsičesa, kar sem si želela. Talenti so bili dolgo ena od teh stvari." Toda ob sebi je imela družino, ki se je vedno trudila, da bi ji pomagala, in skupaj so iskali mogoče rešitve. Nič ni pomagalo dolgoročno, dokler ji psihologi niso svetovali, naj se s svojimi strahovi sooči. "Na koncu mi je najbolj pomagalo to, da sem svojo napako nehala poskušati skriti." To pa ni šlo, dokler se ni naučila sprejeti se, kakršna je. "Nisem si upala biti to, kar sem, vedno sem si želela biti nekdo drug, ampak potem sem videla, da tako ne gre. Prek vseh teh nelagodnih trenutkov sem spoznala, da ne morem postati nekdo drug. Poskušala sem slediti nasvetu, naj se sprejmem, ker me bodo potem sprejeli tudi drugi, in to se je res zgodilo. Drugi te začnejo gledati s povsem drugačnimi očmi."

Odkrila, da izzivi krepijo

Ivana je tako mlada spoznala, da ji ne bo prav nič pomagalo, če bo zaradi ovire, ki ji jo je na pot postavil svet, obupavala, saj tako samo izčrpava samo sebe. "Sploh v srednji šoli sem se zelo sekirala za vsako besedo, ki se mi je zataknila, vsakič mi je prišlo do srca in me hkrati z odzivom drugih skoraj uničilo." Zaradi tega je imela težave s spanjem, razvila je čir na želodcu, dvakrat je morala obiskati urgenco, ker ni mogla več pravilno dihati in ni več čutila nog. "Še zmeraj mi ni vseeno, je pa veliko boljše. Ko sem v nedeljo gledala oddajo, me je vsakič, ko sem zajecljala, zbodlo pri srcu. Ampak postavljanje izzivov in njihovo uresničevanje človeka okrepi. Ljudem želim povedati, naj se ne bojijo ovir, ki jih imajo. Gre za to, da se sprejmeš, kakršen si, si zastaviš neki cilj in temu slediš ne glede na okolico, ki zna biti kar kruta." Zaradi svoje izkušnje stara komaj 20 let deluje veliko bolj zrela od vrstnikov. Naučila se je tudi mnogo bolj ceniti vse, kar ji je v življenju uspelo doseči. "Če ne bi imela govorne napake, ne bi cenila tega, kar imam. Zagotovo. Razviješ trdo kožo in potem ko pride nekdo, ki te spoštuje in ceni takšnega, kakršen si, ga pravzaprav ti ceniš še bolj in si hvaležen za to." To pa ji je dokazalo tudi, da se dobro nemalokrat le povrne z dobrim.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na