Ne bo se ustavila, dokler ne bo videti kot barbika

Svet je obkrožila skrb vzbujajoča zgodba 30-letne Sare Willman, matere dveh otrok, ki trpi za tanoreksijo – duševno boleznijo, pri kateri ima posameznik prekomerno željo ali potrebo po sončenju in temnejšem tenu polti. Čeprav se boji, da bi zbolela za kožnim rakom ter ogrozila svojo družino, namreč po 16 letih obiskovanja solarijev še vedno zatrjuje, da ne bo odnehala, dokler ne bo videti kot barbika. “Lase vsaj na vsakih nekaj tednov pobarvam s peroksidom, da so, kolikor je le mogoče, platinastega odtenka, ličiti se poskušam podobno igrački, ki jo tu in tam kupim svoji hčerki, če bo treba, pa se bom zatekla celo k lepotni kirurgiji. A za zdaj največ pozornosti namenjam sončenju, brez katerega več ne bi mogla živeti,“ je predstavila svoj način življenja.

Kar 5-krat na teden se vsaj 20 minut na dan izpostavlja nevarnim UV-žarkom, saj bi rada opravičila vzdevek, ki so ji ga v osnovni šoli dali otroci – 'barbika iz Malibuja', in to že vse od svojega 14. leta starosti. Muhava razvada je kaj kmalu prerasla v veliko obsedenost, kar so opazili tudi njeni starši in ji to seveda poskusili preprečiti. A jih je uspela pretentati. “Ko je prišel čas, da se vpišem na fakulteto, sem se odločila za lepotno šolo, saj sem vedela, da bom tam imela neomejen dostop do več različnih solarijev. Starši so mislili, da se učim, jaz pa sem po 40 minut na dan ležala v sončni postelji. To je postal moj način življenja,“ se spominja.

S tem se je morala sprijazniti tudi njena družina, ki se že močno boji za njeno prihodnost in zdravje. “Ker mi vsi nasprotujejo, saj se zavedajo nevarnosti mojega početja, moram to v veliki meri še vedno početi na skrivaj. Ker nisem več vedela, kaj naj, sem solarij celo kupila, češ da me bo mož lažje nadzoroval pri moji težavi, če bova aparat imela doma. A sem vanj začela zahajati tudi ob 4. uri zjutraj, če je bilo treba, ko je on že trdno spal, zato se je bil z mojo obsesijo prisiljen sprijazniti. Nič me ne more ustaviti.“ A ji danes tudi to več ni dovolj. Ker je njena koža po naravi zelo bleda, nikoli ne porjavi do te mere, kot bi si želela. “Vedno sem močno rdeča, potem pa spet zmerno rjava. Nikakor ne pridem do želenega rezultata,“ pravi. Zato za povrh uporablja še različne samoporjavitvene kreme in spreje, njena ličila, denimo puder, pa je vsaj za odtenek temnejši od njenega obraza.

Čeprav je bojazni pred boleznijo ne bodo ustavile, pa priznava, da so ji morebitne posledice njenega početja že večkrat pognale strah v kosti. “Rada bi bila tista vitka, koščena, platinasta in temnopolta barbika, a sem hkrati tudi žena in mama, in zadnje, kar želim, je to, da bi jih nekega dne morala zapustiti,“ priznava. A si preprosto ne more pomagati. Že večkrat je poskusila nehati, vendar vsakič neuspešno. “Potrebovala bi zdravniško pomoč, a se včasih tako bojim, da se sploh ne upam naročiti na pregled pri zdravniku, saj se bojim tega, kar bi mi lahko povedal. Večkrat sem poskusila prekiniti svojo razvado, a mi ni uspelo, in čeprav bom še poskušala, dvomim, da mi bo tudi v prihodnje. Zato se za zdaj tolažim le s tem, da pač bo, kar bo, živela bom, kakor dolgo bom, bom pa medtem vsaj srečna in zadovoljna.“

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na