''Želela sem obiskati svojega prijatelja Craiga. Pobral me je na postaji in šla sva k njemu domov. Odprl je steklenico šampanjca in pričel nalivati. A rekla sem, naj preneha, saj sem se res počutila zelo slabo.''

Nekaj ur kasneje je izgubila zavest in z reševalnim vozilom so jo odpeljali v bližnjo bolnišnico, kjer pa zdravniki niso znali pojasniti vzroka nenavadnega napada. ''Opravili so nekaj testov, a niso odkrili, da bi bilo kaj narobe.'' Tako se vrnila nazaj domov v zahodni Yorkshire. A nekaj tednov kasneje, se je napad ponovil. ''Postala sem tudi izjemno agresivna in kar kričala na ljudi okoli sebe.''

V bolnišnici so odkrili, da ji otekajo možgani in jo dali v umetno komo. Odkrili so tudi krvni strdek v črevesju, ki je blokiral pretok krvi na tem področju in vodil do gangrene – odmiranja tkiva. Tako so ji morali opraviti urgentno operacijo, s katero so ji odstranili odmrlo tkivo. Iz kome se je zbudila zmedena, s cevko v nosu in brez spomina na napade. ''Nisem se spomnila, da sem prišla iz Londona domov, pravzaprav se nisem spomnila vsega tedna, niti napada. Nisem razumela, zakaj imam cevko v nosu.''

Po prvem šoku je najprej želela videti svojo hči osemletno Grace, a zdravniki so ji povedali, da je še prešibka za to. V bolnišnici je okrevala še štiri mesece, kjer so jo zdravili s kemoterapijo. Zdravniki so ji namreč pojasnili, da je bilo otekanje možganov poseldica redkega, a izjemno resnega medicinskega stanja imenovanega avtoimunski encefalitis, pri katerem imunski sistem napade NDMA receptorje – beljakovine, ki nadzorujejo električne impulze v možganih. Električni impulzi v možganih so ključnega pomena za presojo, dojemanje realnosti, interakcijo, spomin in za nadzor nezavestnih aktivnosti, kot so dihanje in požiranje. Ob zdravljenju s kemoterapijo so uničevali protitelesa – imunske celice, ki so napadale celice v možganih. ''Kemoterapijo sem imela vsak mesec, saj sem se borila proti infekciji, ki je povzročila otekanje možganov. Moji lasje so se stanjšali, čeprav jih nisem izgubila v celoti, bila sem prešibka, da bi jedla, hranila sem se le preko cevke in izgubila veliko kilogramov.''

A k sreči je na koncu premagala hudo bolezen in po štirih mesecih so jo odpustili iz bolnišnice v domačo oskrbo. ''Končno sem lahko videla Grace, ki je bila ves ta čas z mojimi starši, in to je bilo nekaj prečudovitega. Počasi sem pričela pridobivati telesno težo in nadaljevala s kemoterapijo ter z obiski bolnišnice. Junija so mi nato le rekli, da sem izzven nevarnosti in da lahko prekinejo zdravljenje,'' pripoveduje.

Še vedno sicer jemlje zdravila proti napadom in steroidna zdravila, ki preprečujejo otekanje možganov, a nevrolog ji je povedal, da bo po treh letih morda le lahko nehala jemati zdravila. Zaradi operacije črevesja je dobila tudi stomalno vrečko za odvajanje blata, kar pa priznava, se je bilo težko navaditi nanjo. Kljub vsemu pa ostaja optimistična in upa, da se bo kmalu privadila na nove izzive, ki jih bo morala premagati.