43-letni Alan Clarke iz Glasgowa je direktor ene najuspešnejših škotskih agencij. Sedaj ko je prebolel raka, ki je pustošil po njegovem vratu in glavi, in se ponovno vrnil v službo, je do vratu zakopan v delo, vendar pa mora biti zaradi bolezni kar sedem ur na dan priklopljen na aparat, s pomočjo katerega se prehranjuje. To pa je zanj izjemno naporno.

“Življenje se mi je popolnoma spremenilo. Kar se mi je prej zdelo samoumevno, sedaj ni več, a vem, da bo novo življenje enkrat zame postalo spet normalno. Le privaditi se moram,“ pravi. V trebuh ima speljano prehranjevalno cev, zaradi česar ne more več hoditi na kosilo, kot je to počel pred boleznijo, ne more si privoščiti večerje in niti pijače s prijatelji. “Vendar lahko hodim, govorim, z otroki igram nogomet in hodim v službo. Še vedno sem živ in to je zame najpomembnejše.“

“Preden sem zbolel, sem delal po 14 ur na dan, zato sem bil že precej izčrpan,“ pravi Alan, oče dveh otrok, 10-letnega Fraiserja in 8-letnega Rossa. “Da se nekaj dogaja z mojim zdravjem, sem opazil, ko so mi močno zatekle bezgavke na vratu. Takrat sem takoj obiskal zdravnika, ki pa me je najprej potolažil, da verjetno ni nič zaskrbljujočega.“ Kljub temu je zdravnik za vsak slučaj opravil še slikanje vratu, ki pa je razkrilo šest bulic in nepravilnosti na mandljih, zato ga je takoj napotil še k specialistu.

“Trenutka, ko izveš, da je s tvojim zdravjem nekaj narobe, ne pozabiš nikoli,“ razlaga Alan. “Zdravnika sem takoj vprašal, če imam raka, on pa mi je odgovoril, da je ravno to tisto, kar mi hoče povedati. Ko sem vedel, na čem sem, sem vsaj vedel, s čim imam opravka.“ Le nekaj minut zatem je Alana že čakal svetovalni pogovor z medicinsko sestro Elaine Ross, ki je od takrat naprej Alanovi družini nudila strašansko oporo. “Najprej sem jo vprašal, če bom umrl in kdaj. Hotel sem vedeti. Nato sem razmišljal le še o tem, kako bom otrokoma razložil, da bom morda umrl.“

Alan je nekaj dni zatem izvedel, da se je rak iz njegovih mandljev razširil že na limfne vozliče na levi strani vratu, zato je moral prestati drastično operacijo, s katero so mu odstranili tumor. Med 12-urno operacijo so mu odrezali delček vratu in ga nadomestili s tkivom iz podlahti, podlahti pa so mu rekonstruirali s tkivom iz trebuha. “Najbolj ironično je, da so me operirali na petek 13.,“ se pošali danes. Njegov obraz je po operaciji držalo skupaj 150 sponk, kar je močno prestrašilo njegovega najmlajšega sina Rossa. “Ross je bil navdušen nad tem, da me bo lahko obiskal v bolnišnici, a je bil, potem ko me je zagledal, na smrt prestrašen. Fraser pa mi sploh ni hotel dati poljubčka, saj se je bal, da se bo nalezel.“ Psihološki pritisk je bil za otroka skoraj premočen.

Kmalu po operaciji je Alan začel s 6-tedensko kemoterapijo in radioterapijo, zaradi katere je njegovo grlo začelo otekati in se stiskati. Posledica tega je, da Alan danes ne more jesti, piti in požirati. Prejemati je začel vrečke s hranilnimi snovmi in energetsko vrednostjo 1000 kalorij. Prehranjevalno cevko so mu napeljali skozi želodec, ko začuti potrebo po hrani, pa mora cevko priklopiti na prehranjevalni aparat. Sedaj že več kot leto ni pojedel nobenega obroka in spil nobene pijače. A kot pravi, najbolj pogreša pitje. “S tem ne mislim na alkohol, temveč na pijačo, ki bi ohlajena stekla po mojem požiralniku in me osvežila.“

Alan, ki je pred boleznijo imel težave s prekomerno težo, je zaradi novega načina prehranjevanja shujšal 32 kilogramov. Boj z rakom ga je skoraj stal življenja in močno prizadel njegove prehranjevalne in družabne navade ter socialno življenje, a vseeno pravi, da je srečen, da ima končno 'atletsko postavo' in da je še vedno poln optimizma.

Alana v bližnji prihodnosti čaka povsem nova operacija, med katero mu bodo poskusili ponovno odpreti in rekonstruirati požiralnik, to pa bo tudi prva tovrstna operacija, ki jo bodo izvedli na Škotskem. Če bo operacija uspešna, bo 43-letni podjetnik, ki ima sedaj težave tudi z govorjenjem, ponovno lahko normalno jedel, pil in govoril, v nasprotnem primeru pa bo obsojen na prehranjevanje po cevki do konca svojega življenja.

Med čakanjem na operacijo požiralnika, ki vključuje odprtje grla in požiralnika z laserjem, se Alan z ničemer ne obremenjuje. “Da grem na operacijo, ki še ni bila preizkušena pri nas, me nič ne skrbi. Kaj pa lahko izgubim,“ pravi. “V najslabšem primeru bom ostal na istem, kot sem sedaj, v najboljšem pa bom ponovno dobil svoje staro življenje nazaj. Komaj čakam!“

“Kot življenjske izkušnje, raka ne bi privoščil nobenemu, vendar močno verjamem v to, da kar te ne ubije, te naredi močnejšega. To me je spremenilo, tako psihično kot tudi fizično, zato sem danes popolnoma drugi človek.“ Alanu je ves čas bolezni močno podporo izkazovala tudi soproga Elaine, ki je vso svojo energijo vložila v to, da bi mu kolikor je le mogoče, olajšala okrevanje. Skrbela je za otroke, posel, ustanovila dobrodelno fundacijo, s katero je zbirala denar za bolnišnico, v kateri se je Alan zdravil in ga kar naprej spodbujala k temu, da se bori. “Mislim, da nama je uspelo, ker sva si to zares želela. Ko imaš otroke in družino, bi zanje naredil vse, tudi premagal raka. Pomembno je le, da družina drži skupaj, saj menim, da ljubezen dela čudeže.“