Obisk bližnjega parka, odhod v trgovino, celo vsakodnevno hranjenje sina … vse to se znajde na fotografijah Katie Booth, ki se za razliko od večine preostalih mater zvečer ne spomni ničesar, kar sta s sinom počela čez dan. Ko je bila noseča samo štiri mesece, je Katie namreč preživela življenjsko nevaren možganski anavrizem. Novorojenček se je sicer rodil popolnoma zdrav, toda Katie je izgubila kratkoročni spomin, zaradi česar svoje življenje spremlja tako, da dnevno posname tudi do 50 fotografij.

"S seboj vedno nosim fotoaparat ali vsaj telefon s kamero, imam pa tudi seznam, v katerega vpisujem, s kom sem določen dan govorila in tudi kaj je trenutno v mojem hladilniku,“ pojasnjuje. "Vsekakor živim zelo nenavadno, toda samo tako si lahko kar koli zapomnim. Ko se moj zaročenec vrne domov in me vpraša, kaj sem ta dan počela, najprej pregledam svoje fotografije, saj mu samo tako lahko odgovorim.“ Jonathan Roberts in Katie si pred tremi leti zagotovo nista predstavljala, da bo njuno življenje videti tako nenavadno.

Možganska krvavitev jo je prizadela med nosečnostjo

"Moja nosečnost je bila precej normalna, dokler me ni nekega dne presenetila grozljiva migrena,“ se spominja Katie. "Ko se je Jonathan vrnil domov, sem se počutila tako slabo, da me je moral pospremiti v posteljo, nato pa še močiti obkladek, ki je vsaj nekoliko omilil hudo bolečino. Toda moje počutje se je še poslabšalo. Že čez nekaj ur sem bruhala in kričala, saj so bile bolečine neznosne. Leva stran mojega telesa je postala trda, začela pa sem tudi izgubljati zavest.“ Jonathan je hitro poklical reševalce, ki so jo odpeljali v bolnišnico, kjer so zdravniki odkrili možganski anevrizem. Nosečnost je pritisk izbokline na veno še okrepila in prišlo je do krvavitve.

Če tega ne bi odkrili še nekaj ur, bi bila Katie in njen nerojeni otrok že mrtva. Katie se spominja, da se je vse odvijalo zelo hitro. "Še preden sem se dobro zavedla, so bili moji lasje že obriti, jaz pa sem bila na poti v operacijsko sobo. Toda operacija še malo ni zagotavljala, da bom ostala živa. Jonathanu so zdravniki dejali, naj se pripravi tudi na najhujše.“ Še slabše sta se počutila, ker sta bila v tuji državi. Čeprav sta Britanca, sta namreč živela v Španiji, kjer sta odprla restavracijo, zato nista vedno popolnoma razumela, kaj jima razlagajo zdravniki. "Morala sva jim zaupati še bolj kot običajno,“ pravi Katie.

Na svoji glavi je zagledala 250 šivov

Po 10-urni operaciji se je Katie le vrnila zavest, toda v bolnišnici je morala ostati še štiri mesece. "Na začetku niti glave nisem mogla držati pokonci, moja leva stran je bila delno paralizirana, težko pa sem se tudi premikala.“ Za povrh se je pojavil vazospazem, potencialno usodno stanje, ki pogosto sledi poškodbam možganov, pri katerem se krvne žilice širijo in krčijo, čeprav se ne bi smele. "Takšne bolnike po navadi prestavijo v komo, da se imajo možgani čas odpočiti; pri meni pa tega niso mogli storiti, saj sem bila noseča. Prve tri tedne sem bila tudi sicer le na pol pri zavesti, ko sem se dejansko popolnoma zavedla, pa me je šokiralo, kako nemočna sem postala kar naenkrat.“

"Toda počasi se je moje stanje izboljševalo in po šestih tednih sem lahko denimo že sama vstala iz postelje. Seveda pa je bilo moje premikanje oteženo tudi zato, ker sem imela še velik nosečniški trebuh. Zaradi otroka sem se poskušala počutiti čim bolje, toda v sebi sem bila prava razvalina. Nekega dne sem se slučajno videla v ogledalu ter se skoraj onesvestila: na moji glavi je bilo kar 250 šivov. Čeprav so mi zdravniki zatrjevali, da se otrok razvija normalno, ponoči nisem mogla spati, ker sem nenehno jokala ter se spraševala, ali bo vse sploh še kdaj, kot je bilo.“

Napiše si vsako najmanjšo stvar

Julija 2008 je Katie s carskim rezom rodila zdravega otroka. V porodnišnici je ostala še teden dni, ko pa je prišla domov, je nenadoma postalo opazno, da ima velike težave s spominom. "Dokler nisem imela naenkrat kopice obveznosti, sploh nisem opazila, kako slab je moj spomin. Ugotovila sem, da pozabljam velike dele dneva, ter se prestrašila, da bom zamudila vse pomembne mejnike v sinovem življenju. Za povrh bi začela kuhati, nato pa pozabila, da je štedilnik prižgan. Spominjala sem se najbolj nepomembnih dogodkov, ki so se zgodili pred mnogimi leti, nikoli pa nisem vedela, kaj sem počela isto jutro. Zdravniki so mi razložili, da je bolezen poškodovala del mojih možganov, ki uravnava delovanje kratkoročnega spomina. Tolažili so me, da se bo to sčasoma samo uredilo, toda spomina nikoli ne ceniš dovolj, dokler ga ne izgubiš.“

Pri vsakodnevnih opravkih ji je začela pomagati pomočnica, tudi najbolj preprosta navodila pa si je začela zapisovati – denimo, da mora pospraviti posteljo ali da pripravlja zajtrk. Toda najbolj jo je vedno žalostilo, ker se ni spominjala trenutkov, ki jih je preživela s svojim sinom, zato je začela vse fotografirati, najlepše dogodke pa opisovati tudi v svojem zvezku. Drugim ljudem so njene fotografije in zapiski dolgočasni: sin pri frizerju, sin pri kosilu, sin pri prijatelju … toda zanjo je to edini način, da ohrani vsaj nekaj spominov.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na