42-leten Patrick Hardison, gasilec, ki so mu pred letom dni v newyorški bolnišnici presadili obraz, se prilagaja na novo življenje. Življenje, v katerem ljudje na ulici ne strmijo vanj, otroci pa se ne jokajo, ko ga vidijo. Danes je najsrečnejši prav zaradi tega, saj pravi: "Nekatere stvari so bolj grozne kot smrt."

Imel je samo 27 let, ko je septembra 2001 en delovni dan spremenil njegovo življenje. Gorelo je v hiši in vanjo naj bi bila ujeta ženska. Hardison je pogumno vstopil in jo iskal, nanj pa se je sesul strop. Vročina je tako poškodovala njegovo cev, da z njo ni mogel več gasiti. Prav tako pa je uničila njegovo masko. Lahko jo je le odvrgel, zaprl oči, zadržal dih in poiskal izhod. Kirurgi pravijo, da je zaradi takšnega odziva obdržal vid in ni nepopravljivo poškodoval pljuč. Njegovi sodelavci pa so se zelo prestrašili, ko so videli, v kakšnem stanju prihaja ven. "Nikoli še nisem videl, da bi kdo bil tako opečen in bil še vedno živ," pove takratni sodelavec Jimmy Neal.

63 dni je bil Patrick v bolnišnici, obraz pa so mu za silo popravili s tkivom in kožo z njegovih stegen. Izgubil je ušesa, ustnice, večino nosu, večino tkiva vek. Zaradi tega ni mogel povsem dobro videti. Ko se je vrnil domov, se spomni bolečine, ki jo je občutil, ko je videl, da se ga njegovi trije otroci bojijo. Šestletna Alison, triletni Dalton in dveletna Avery so slišali, da je to njihov oče, a jim je bil njegov videz enostavno strašljiv. "Bali so se me in nisem mogel biti jezen nanje. Otroci so in to je bil njihov naraven odziv. Oni in drugi otroci bi vpili in jokali, ko bi me videli. Nekatere stvari so bolj grozne kot smrt."

Sledilo je 71 operacij, tudi po sedem hudih operacij na leto. Z njimi so poskušali povrniti njegove ustnice, nos, veke. Ves čas se je mučil in je zapadel v depresijo. Nesreča je močno obremenila njegovo družino in po desetih letih žena Chrissi ni več zdržala in se je ločila. Prav tako je moral razglasiti bankrot, ostal je brez domače hiše, postal odvisen od protibolečinskih sredstev.

Nekega dne je prijatelj iz cerkve prebral, kako je dr. Eduardu Rodriguezu uspelo presaditi obraz. Bilo je leto 2012 in pisal mu je, ali bi pomagal tudi gasilcu. Dr. Rodriguez se je strinjal, najti je moral le primernega darovalca. Takšna operacija ni le izredno draga in zahtevna, tudi darovalca je težko najti, saj mora imeti podobno strukturo kosti, polt, lase in kri. Darovalec je postal 26-letni David Rodebaugh, ki je lansko leto umrl v nesreči s kolesom. Ko so zdravniki njegovi materi predlagali, da preminuli sin daruje obraz, je takoj privolila in jim povedala, da je njen sin pravzaprav vedno želel biti gasilec.

Presaditev obraza je izredno težka operacija, ki jo je opravilo kar 100 zdravnikov, asistentov in medicinskih sester. Zanjo so v newyorški bolnišnici potrebovali 26 ur. Po posegu je obstajala le 50-odstotna možnost, da pacient preživi. 12 mesecev kasneje je jasno, da Hardisonovo telo novega obraza ni zavrnilo. Operacija je bila uspešna. Končno lahko zaživi bolj normalno. "Normalnost je postala v zadnjem letu realnost. Nisem več verjel, da bom še kdaj lahko živel normalno," pravi.

Njegova najstarejša hči Alison je bila sprva proti operaciji, se je pa razjokala, ko ji je pred posegom oče dejal, da si želi samo, da mu ne bi bilo treba nositi sončnih očal in kape, ko jo bo pospremil do oltarja. Koliko lahko nekdo, ki je preživel tragedijo, ceni takšno malenkost.