Spominjam se ga kot najbolj grozen in grozljiv dan v mojem življenju. Še dan danes težko dojamem, kaj se mi je pravzaprav zgodilo. Zgodilo se je 14. novembra 2005 na vlaku proti Mariboru. Brala sem učno gradivo in bila osredotočena na snov, ko je v Šentjurju pred izstopom objestni 15-letnik prižgano petardo odvrgel na tla proti meni, nato pa jo brcnil v zrak. Iz strahu, da bi me brcnil v glavo, sem se obrnila v desno stran, takrat pa je petarda počila tik ob mojem levem ušesu. Zaradi poka v zaprtem prostoru je žal tudi desno uho utrpelo poškodbo. V sekundi nisem slišala ničesar več.

Kakšen je občutek, ko ne slišiš več?

Grozljiv. Ne znam opisati. Grozno je, ko v sekundi ne slišiš ničesar več. Slika je, zvoka ni ... Nikjer nikogar, da bi se obrnil nanj ... Kako sploh komunicurati z njim, če ne slišiš? V trenutku sem se počutila nemočno in samo čakala sem, da izstopimo iz vlaka.

Kasneje so te pripeljali v bolnišnico, kako so ti pomagali?

Ostala sem hospitalizirana teden dni ali več, opravili so več preiskav, testiranj, najprej so bili zelo pozitivni, češ da se bo uho odprlo in da bom znova slišala normalno. Eden od zdravnikov se je celo zavzel in poklical policijo, da je prijavil sam dogodek in dejanje. Preiskave so pokazale, da je poškodovano živčevje, tudi bobnič, ki pa ni bil počen. Zdravniki so mi dajali veliko upanja, da bo vse v redu, da se bo stanje čez nekaj mesecev stabiliziralo, bila sem polna upanja, da bo moj sluh kmalu takšen kot prej. Vendar se to nikoli ni zgodilo. Po prvi obletnici dogodka sem nekako dojela, da bodo stvari verjetno ostale, kakršne so.

Kakšno je bilo okrevanje?

Uf, grozljivka. Nenormalne bolečine, vnetja ušes, vsak prehlad, padec imunskega sistema je povzročil nenormalne in nepopisljive bolečine v ušesih. Kasneje težave s koncentracijo, piskanjem v ušesih, odmevanjem zvoka, težave z ravnotežjem ... En kup težav je potegnilo za seboj. Imela sem še migrene, glavobole, težave s spanjem, nenehno sem podoživljala dogodek ... Grozno je bilo. Eno najtežjih obdobij.

Kako se je tvoje življenje spremenilo?

Popolnoma! Zamislite si, da se moraš truditi da slišiš? Da komuniciraš, sprejemaš informacije.

Kako je okolica sprejela, ker nisi slišala? Pri čem si imela največ težav?

Razen osebe, ki so mi bile zelo blizu, so ostali sprejeli zelo zelo slabo. Slabo so to sprejeli. Grozno mi je bilo, ko sem bila v skupini več punc. Cimrama v dijaškem domu sem res hvaležna, ker sta se navadili na to, kako znova in znova ene in iste stvari. A to ni bilo tako pogosto pri drugih. Velikokrat so dejali mojim prijateljem: 'Ti komuniciraj z njo, jaz ne morem', kot da govorim kitajsko, medtem ko je bilo treba z mano le govoriti počasneje, razločno odpirati usta in me ob tem gledati, da sem lahko razumela. Med fanti sem bila poznana kot luštna, ampak gluha ali pa ta je pa gluha.

Nekaj let kasneje si dobila slušni aparat. Kakšno olajšanje ti je prinesel?

Če se spomnim tega obdobja zdaj, si rečem, da sem se glede na vse še zelo dobro znašla. Zamudila sem ogromno, to sem ugotovila kasneje. Koliko laže bi mi bilo skozi vso srednjo šolo, pa kasneje na fakulteti. To spoznanje je bilo grozno. Najprej sem bila razočarana, saj sem si vedno govorila, da dokler ne potrebujem slušnega aparata, sem jaz zmagovalka, in ne storilec ali petarde. Ko pa sem ga dobila, sem bila res jezna na vse zdravnike in strokovnjake, ker bi mi lahko bistveno prej pomagali, a mi niso. Podajali smo mi lažna upanja.

Kakšno je življenje danes? Kje so še največje ovire?

Še vedno je največji problem komunikacija. Kak telefonski pogovor, pogovor preko stekla v kaki banki, na pošti, aparata ne smem uporabljati, če dežuje in je vlažno podnebje, v vodi, med telovadbo. Drugače pa veliko lažje. Starejša sem, odločneje odreagiram in ne pustim, da kdo vstopa in dreza v to področje. Sluh se mi nikoli ne po povrnil, a to še ne pomeni, da sem čudna in se z menoj ni mogoče pogovarjati.

Miss Universe si postala leta 2013. Ti je naslov kaj olajšal pot?

Leta 2013 sem bila edina miss v zgodovini z neko "hibo" in o tem se pred mojo nesrečo ni govorilo. Nato pa je v enem izmed intervjujev novinarka omenila mojo težavo, čeprav sem hotela to skrivati in takrat ni bilo več poti nazaj. Ko pogledam nazaj, sem hvaležna za to brco iz cone udobja, saj sem na ta način pomagala mnogim.

Kakšne so tvoje želje za prihodnost?

Še vedno sem aktivna v modnem svetu, s fantom veliko potujeva in sva aktivna ambasadorja zdravega in aktivnega načina življenja. Moje želje so, da vse te skrite in manj skrite želje uresničim.

Kakšno je tvoje sporočilo ljudem glede uporabe petard?

To je sekunda užitka, ki ga nikoli ne bom razumela in prav ta sekunda ti lahko za večno spremeni in pokvari življenje, kot ga je meni. Nikakor ni vredno, da sebe ali koga drugega spravljamo v takšno situacijo. Tu so še uboge živali, okolje, ki jim brezvezno pokanje prav nič ni ljubo.

Preberite še: Petarde niso igrača! Posledice lahko nosite vsak dan