#healthyliving Anorexic fears food so much she believes calories can be INHALED: Sophie Hartwell, from... https://t.co/GOVeXZEhnK #health

— Dr.Chintan Soni (@Drchintansoni) 12 April 2016

23-letna Sophie Hartwell ne more biti v kuhinji, če v njej kdo pripravlja hrano. Ne more biti zraven niti, če kdo je. Hrane se prav boji, čeprav se racionalno zaveda, da si škodi. Boji se pogledati kuharsko knjigo. "Ne morem iti mimo pečice, če je vključena," pripoveduje. "Ne morem mimo trgovine s hrano, kaj šele, da bi recimo vstopila v pekarno. Mentalno je to zame mučenje." Rada bi se obnašala drugače, a se ne more. Razume, da si škodi. Vidi, kako je prizadela svojo družino. A zaradi svoje bolezni je tako mlada ves čas na robu smrti, ne da bi si res znala pomagati.

Ne dobi dovolj pomoči

Pred petimi leti je razvila motnjo prehranjevanja. Zdravniki se bojijo, da ji lahko organi odpovejo v vsakem trenutku. Njeni materi so celo dejali, naj se nauči oživljati, če bi do tega prišlo doma. Težava pa je v preslabem sistemu pomoči bolnikom, so prepričani ona in družina. Pomoč bolnikom z anoreksijo ni organizirana pravilno. Zato sedaj zbirajo denar, da bi jo poslali na specialistično zdravljenje v ZDA. Tam, pravijo, je bolje to, da se posvetijo vsakemu posamezniku posebej, medtem ko naj bi bil pri njih v Angliji vsak bolnik obravnavan enako. Še posebej pa Sophie kritizira to, da ji, dokler ni res ogromno shujšala, sploh niso ponudili pomoči. To se ji zdi narobe, saj poudarja, da se težave začnejo veliko prej, preden bolnik močno shujša. In če bi ji lahko pomagali takrat, bi bila pomoč veliko bolj uspešna, je prepričana. 

'Ves čas lahko čutim kalorije na sebi'

Sophie si recimo tudi ves čas umiva roke, da bi se znebila kalorij. "Glas mi pravi, da se bom zredila, če si ne bom stalno umivala rok. Ves čas lahko čutim kalorije na sebi, povsod po sebi. Čudno je, a zelo resnično. Počutim se ujeta. Ko bi me kontroliral hudič in ne bi imela dovolj moči, da se z njim izborim. Gledam, kako živita moja mlajša sestra in brat, kako počneta, kar si želita početi. In potem mi je še težje, ker jaz tega ne morem. Jezna postanem nase. Počutim se, kot bi zloben drugi del mene povsem prevzel mojo osebnost. Pozabila sem, kako je živeti in se počutiti svobodno. V tem trenutku samo obstajam." Dodaja, da je vedno imela težave z nizko samozavestjo. Da jo je bolelo, ko so jo v osnovni šoli vrstnice zbadale. Hrano si je začela omejevati pri osemnajstih. Potem ko je imela zaradi smrti očeta in dedka še težave z depresijo. Zaradi anoreksije ji zdaj težave povzroča še osteoporoza. 

Če ne bi večkrat končala v bolnišnici, kjer so jo hranili po cevki, bi verjetno že umrla, pravi. So jo pa tudi vsakič, ko se je potem stanje malo izboljšalo, spustili domov, čeprav je bila še vedno močno podhranjena. Sama pa motnje hranjenja ne zmore kar preseči. "Še vedno sem presrečna, ko vidim, da se številka na tehtnici zniža. Še vedno si želim izgubiti več in več teže. Ko številka ostane ista ali se – bog ne daj – poveča, pa nisem samo jezna, jeza ne opisuje dovolj občutkov, ki me prevzamejo. V meni nekaj, kar vpije, da sem debela. To je postalo moje življenje. Kot bi vlak drvel proti meni s polno hitrostjo in se ne bi mogla umakniti. Ampak hudo mi je, da trpi tudi moja družina." Zaradi tega ji je najhuje in zaradi tega se najbolj trudi, da bi ji uspelo premagati bolezen. S svojo zgodbo pa želi predvsem posvariti, kako hudo je, ko enkrat zapadeš v motnje hranjenja.