''Že od nekdaj sem vedela, da si želim biti ženska,'' pove 19-letna Cindy Jackson. ''Že ko sem bila stara dve leti, sem ves čas naokrog nosila mamine torbice in klobuke. Mama je že takrat vedela, da sem drugačna.'' V naslednjih letih se je vse to samo še potrdilo. Cindy se je raje kot s fanti družila z dekleti in namesto da bi se podila po igrišču ter se tepla s fanti, se je oblačila v mamina oblačila. ''In ko sem spoznala Natalie, sem vedela, da je enaka kot jaz. Nisva potrebovali nobenih besed, takoj sva vedeli. Podobno kot homoseksualci nekako takoj zaznajo eden drugega. Tako je bilo tudi z nama,'' pojasni Cindy. ''Takrat sva bili obe še fanta, a vedli sva se kot dve dekleti, ki sta najboljši prijateljici. Moških prijateljev nisva imeli. Raje sva se družili z dekleti.''

Cindy je tako že pri 16 letih začela spreminjati svoj videz. Pustila si je dolge lase, nosila je nedrčke, ki jih je podložila z nogavicami, brila si je obraz, roke, noge, se oblačila v ženska oblačila. Oče jo je skupaj z mamo zapustil in si z drugo žensko ustvaril novo življenje, a mama ji že ves čas stoji ob strani. ''Jaz sem lahko sprejela dejstvo, da je oče odšel z drugo žensko, on pa ne more sprejeti tega, da jaz nisem fant, temveč dekle. Ali ni tako, da naj bi starši imeli radi svoje otroke ne glede na vse?'' se še sprašuje Cindy, ki je ta mesec v želji, da nekoč v celoti postane ženska, začela tudi s hormonsko terapijo. ''Zaradi hormonov mi bodo kmalu zrasle prsi, poleti pa bom verjetno odšla tudi na operacijo povečanja prsi. Potem pa upam, da mi bo v bližnji prihodnosti uspelo tudi plačati za operacijo, s katero mi bodo enkrat za vselej spremenili spol,'' o svojih načrtih pove Cindy.

A za razliko od nje je bila Nathalie Brammer veliko manj odločna, kajti tudi doma ni imela podpore. Starši nikakor niso mogli razumeti, kako hoče postati ženska, če pa je vendar fant. ''Globoko v sebi sem že od nekdaj vedela, da sem ženska, a dolgo časa si tega nisem upala priznati in sem živela v zanikanju,'' pove Nathalie. ''Dve leti sta bili še posebej težavni. Takrat sem prekinila vse stike s Cindy in sem zapustila domač kraj ter šla živet k sorodnikom. Lase sem si pobrila, se oblačila kot fant in poskusila nastopiti kar se da deško, a v sebi sem bila zelo nesrečna. Počutila sem se, kot da sem vsak dan oblečena v neko masko, v nekaj, kar sploh nisem jaz. Potem pa sem nekega dne po naključju naletela na Cindy in videla, kako dobro je videti kot ženska. In rekla sem si, da če je zmogla ona, bom zmogla tudi jaz.'' Tako se je Nathalie preselila k Cindy in njeni mami in tudi sama začela živeti kot dekle. S hormonsko terapijo še ni začela, kajti po zakonu je treba vsaj dve leti živeti kot ženska, da lahko začneš z jemanjem hormonov, a Nathalie je odločena, da bo vztrajala, ne glede na vse. ''Kot ženska sem srečnejša kot kadar koli prej.''

Cindy in Nathalie pravita, da ju ne privlačijo homoseksualni moški, temveč heteroseksualci. In da takrat, ko bosta postali ženski v vseh pogledih (tudi anatomsko), ne bosta nikomur več razlagali, da sta bili nekoč fanta – razen tistemu pravemu, ko ga bosta enkrat našli. Za zdaj pa bosta morali še malo potrpeti, pravita, kajti mnogi, ki ju poznajo, jima niso naklonjeni in ju celo zasipavajo z žaljivimi komentarji. Vendar ena drugi stojita ob strani in si ne pustita, da bi jima žaljivke prišle do živega. ''Če ti ni všeč, kar vidiš, preprosto poglej proč,'' še pravi Nathalie.