Na dan je zaužila 10.000 kalorij / 41.868 kilodžulov

Siobhan, ki so ji že opravili operacijo odstranitve odvečne kože na rokah, prsih in prsne vsadke, pravi, da se je rediti začela, ko je odšel pri njenih 13 letih dedek, na katerega je bila izjemno navezana v dom: ’’Tako sem ga pogrešala.’’ A vzrok je bil tudi ta, da je njena mati delala ves dan in ji ni mogla pripraviti toplih, zdravih obrokov. ’’Mati je delala do večera in tako sem si z denarjem, ki sem ji ga kradla, naročala hrano na dom,’’ pojasnjuje Siobhan, ki nima stikov s svojim očetom. Siobhan je navadno preskočila zajtrk, nato pa si za kosilo in za večerjo privoščila kitajsko dostavo na dom, vmes pa lakoto tešila s prigrizki, kot so biskviti in čips. Vsak dan je popila tudi štiri litre sladke gazirane pijače.

Zaradi operacije utrpela bulimijo?

Čeprav ji je mati nenehno prigovarjala, naj shujša, pa ni nič pomagalo. Do svojega 21. leta starosti je tehtala že 140 kilogramov. ’’Moja velikost me ni motila ali pa se je nisem zavedala. Ko sem hodila v mesto, so se mi stegna drgnila in zdelo se je, da je prepozno za hujšanje.’’ Tako se je skupaj z družino odločila, da gre na operacijo želodca, pri kateri so ji vstavili gastrični trak in na ta način zmanjšali volumen želodca, da je lahko zaužila le majhne porcije hrane. Povedali so ji, da mora spremeniti prehranjevalne navade, a naloga je bila zanjo takrat pretežka. ’’Svetovali so mi, da naj najprej uživam tekočo hrano in manjše porcije, a zdržala sem le teden dni, saj sem preveč pogrešala dostavljeno hrano in prigrizke.’’

Ker je pojedla prevelike količine, je zaradi njih bruhala, a namesto, da bi prenehala, ji je bila všeč oblika nadzora nad telesom, ki ga je tako dosegla. ’’Ugotovila sem, da lahko jem kar koli hočem in se ne bom zredila, če to kasneje izbruham. Slišala sem že za bulimijo, a se mi stvar ni zdela podobna, saj si nisem s prstom segla v usta, da bi bruhala. Vedela pa sem, da če jem dovolj, da bom nato hrano izbljuvala.’’ Stvar je postala del njenega vsakdana, vse dokler njene težave niso opazili tudi drugi. Leta 2009 ji je na vrata potrkala soseda: ’’Rekla je, da me sliši, kako bruham in da ne prenese več tega zvoka. Besede je izrekla, kot da bi imela motnjo hranjenja.’’ Šele takrat se je Siobhan zavedla, da je morda le nekaj resnice v njenih besedah in je obiskala zdravnika. Ta ji je dal več informacij o zdravem načinu prehranjevanja in prisilila se je, da je počasi zaužila več majhnih obrokov. ’’Na vsak način sem se trudila, da bi hrano obdržala v želodcu in na žvečenje in požiranje sem se morala močno skoncentrirati. Jedla sem dobro uro in bila na koncu popolnoma izčrpana, a sem se počutila odlično, saj sem videla, da ni treba, da sem bolna.’’

Operacija želodca ni bil pravi način

Danes je uspela uravnati svoje prehranjevalne navade in priznava: ’’Mislila sem, da bo gastrični trak lažja opcija, zdaj vem, da ni bila prava odločitev. Morala bi si poiskati več pomoči pri temu, da bi se naučila pravilno jesti. Danes sem sicer suha, a si želim, da bi do tega cilja prišla po drugačni poti.’’

Kakršna koli je že bila pot, pa je cilj dosegla in se naučila jesti bolj uravnoteženo in zdravo. Zdaj pa potrebuje le še operacijo, s katero ji bodo odstranili odvečno kožo in bo tako lahko spet pridobila samozavest.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na