“Strokovne razlage za moj dosežek ni,“ pravi Miles. “Kolikor vem, si po sindromu vklenjene zavesti ni še nihče tako hitro in tako dobro opomogel. Večina pacientov umre v nekaj mesecih, preostali pa pridobijo le malo motoričnih sposobnosti.“ Miles je kap utrpel pri 49 letih, ko se je vozil domov iz službe. Kljub hitremu ukrepanju prisotnih in hitri intervenciji reševalcev je v bolnišnici padel v komo, ko se je dva dni kasneje zbudil, pa je bil popolnoma paraliziran. “Vem, da sem lahko premikal le veke. Prvi tedni so bili resnično nenavadni. Ni me zagrabila panika in nisem bil obupan.“ Zdravniki pa pravijo, da je to posledica tega, da začnejo v takem stanju možgani proizvajati blagi občutek evforije, ki preprečuje, da bi pacient padel v šok. “Spominjam se le, da sem bil pomirjen in popolnoma sproščen.“

Zdravniki so ugotovili, da ima Miles v možganih ogromen krvni strdek in da so mu odmrli živčni končiči. Stik med njegovimi možgani in preostalim telesom je bil popolnoma uničen, nevrolog pa je zaradi tega dejal, da si ne bo nikoli opomogel. “Klub slabi prognozi pa sem bil odločen, da bom dokazal zdravnikom, da se motijo,“ dodaja Miles.

Kot pravi Miles, se je najprej osredotočal na dihanje. “Čeprav so mi srce in pljuča delovali povsem normalno, sem imel prsni koš paraliziran, zaradi česar je izjemno težko dihati samostojno. Nato sem hitro ugotovil, da se moram osredotočiti na prepono, da sem lahko dihal sam.“ Po dveh mesecih je Miles pridobil nekaj občutka v obrazu, vračati pa se mu je začel tudi glas. “Bil sem slaboten. Izrekel sem lahko le po eno besedo naenkrat, stavka pa nisem mogel nikakor sestaviti.“

Nato je začel vztrajno delati na tem, da bi začel premikati telo. Kot pravi, se je najprej osredotočil na palec na nogi. “Zaprl sem oči in si zaželel, da bi ga premaknil. Nekega dne, po treh ali štirih mesecih truda, pa mi je celo uspelo. Ko sem prebil led, sem počasi misli usmerjal tudi v druge dele telesa.“ Z veliko vloženega truda je tako počasi pridobil gibanje v nogah in rokah, s pomočjo psihoterapevta pa je po šestih mesecih od kapi naredil svoj prvi korak. Do takrat so ga že preselili na oddelek za rehabilitacijo, kjer je naslednjih šest mesecev le še napredoval.

Miles verjame, da mu je uspelo premagati tako hudo stanje le zaradi tega, ker se je ves čas zanašal na izjemno moč možganov. “Veliko je stvari, ki jih o možganih ne vemo. Verjamem, da sem na nek način poiskal alternativno pot povezovanja možganov s preostalim telesom. Če se človek popolnoma osredotoči in ima dovolj motivacije, predanosti in duševne vztrajnosti, mislim, da lahko premaga vsako težavo in celo pomaga vzpostaviti povezavo med možgani in paraliziranim telesom.“

Zdravniki menijo, da je za Milesovo kap najverjetneje krivo kajenje, da pa je veliko doprinesel tudi stres, pod katerim je bil zaradi preživljanja dolgih in napornih ur v službi. “Delal sem po 70, 80 ur na teden in bil odgovoren za več zadev, zato sem na koncu že zelo težko shajal. Bil sem pod stresom, utrujen, vse to pa sem poskušal nadomestiti tudi s kajenjem,“ priznava.

18 mesecev po kapi se je Miles ločil od svoje žene in preselil v drugi kraj. Hodi s pomočjo dveh palic, sicer pa živi popolnoma samostojno, vozi avto in normalno hodi po stopnicah. V zadnjih treh letih je veliko časa preživel s terapevtom v telovadnici, vse to pa je tudi prispevalo k njegovemu napredku. Ima pa tudi nov hobi, dirkanje z motorji, v katerem uživa s svojim 35-letnim sinom Richardom.

Nekaj o sindromu vklenjene zavesti ...

Sindrom vklenjene zavesti je stanje, ko je bolnik pri zavesti in je aktivnost možganov ohranjena, vendar pa zaradi okvare v možganskem deblu možgani ne morejo ustvariti motoričnih in senzoričnih povezav. Stanje je lahko posledica travmatične poškodbe možganov, kapi ali prekomernega odmerka zdravil.

Pacienti s tem sindromom so popolnoma paralizirani, a istočasno pri polni zavesti, saj lahko racionalno razmišljajo in sklepajo. Običajno lahko premikajo oči, nekateri pa lahko z mežikanjem tudi komunicirajo.

Zdravljenje je omejeno zgolj na uporabo elektrod, s pomočjo katerih poskušajo spodbuditi delovanje in odzivnost mišic. Terapija je včasih uspešna, njen učinek namreč pri nekaterih povrne nekaj sposobnosti čutenja ali gibanja, vendar pa so študije pokazale, da si možgani ne morejo nikoli povsem opomoči. Zadnje raziskave domnevajo, da pri sindromu vklenjene zavesti možgani še delujejo in da so zato sposobni tvoriti nove živčne povezave, kar lahko vodi do fizičnega in duševnega napredka.