Laura Willmott je imela rosnih 18 let, ko se je nekega dne zaradi srčnega napada zgrudila ter teden dni kasneje zaradi poškodbe možganov preminila. Imela je pičlih 32 kilogramov, saj je na grozo svoje družine že pet let bolehala zaradi anoreksije. Za kako hudo bolezen gre, priča zgodba, ki so jo z mediji v poduk drugim delili njeni starši. Njena mati, medicinska sestra, se je trudila preprečiti vsaj najhujše, toda vse njeno prizadevanje je bilo zaman.

Mlada Angležinja iz Bristola je obiskovala elitno srednjo šolo, imela je tudi skrbne starše, vendar je niti njim niti zdravnikom ni uspelo prepričati, da v ogledalu vidi odraz, ki je napačen. Toda najhujši trenutki so nastopili, ko je postala polnoletna. Takrat namreč po britanskem zakonu njeni starši niso več imeli pravice odločati o njenem zdravljenju in zgodilo se je nekaj nepredstavljivega. Bolnišnica je morala Lauri dovoliti, da se zdravljenju celo popolnoma odreče. Nihče ji ni mogel več preprečiti, da bi se izstradala. Doma ni želela zaužiti ničesar, nihče je ni mogel prisiliti, da jo hranijo po cevkah. Tako se je njena zgodba žal veliko prehitro končala.

“Laura si je želela postati medicinska sestra,“ pove njena užaloščena mati Vickie Townsend. “Če bi ji uspelo premagati anoreksijo, bi se zagotovo borila proti takšnim luknjam v sistemu zdravstva in tako pomagala bodočim žrtvam motenj hranjenja.“ Vickie je prepričana, da je bila njena hči obsojena na smrt v trenutku, ko je dopolnila 18 let. Nihče je ni mogel več prisiliti, da sprejme zdravljenje; tega je zavrnila tudi, ko jo je mati prisilno odpeljala na urgenco. Takrat je bila njena teža že tako nizka, da ni bila več sposobna hoditi. “Bila je vse bolj šibka. Ni imela dovolj moči, niti da bi hodila. Doma se je morala plaziti,“ zgroženo pripoveduje. “Ni bila v stanju, da bi lahko odločala o svojem zdravljenju. Bilo je preprosto neverjetno, kako daleč je šla, da bi nas pretentala, da je nekaj pojedla.“

Po obisku urgence je Laura v bolnišnici preživela 11 dni. Ko se je vsaj malo okrepila, pa so ji morali dovoliti, da odide domov. Toda doma se hrane spet ni pritaknila in mesec kasneje je zaradi tega tragično preminila. “Nemogoče je opisati, kako nas je njena smrt prizadela. Težko je pojasniti, kakšna leta so za nami,“ pove njena mati. “Kot hčerka je bila namreč čudovita. Bila je talentirana in rada je pomagala drugim.“ Psihiater dr. Hugh Herzig je po drugi strani pojasnil, da se je njeno življenje resda končalo tragično, da pa tudi bolnikom z anoreksijo ne morejo vzeti vseh pravic odločanja. “Nisem bil prepričan, da je prav, da jo pošljemo domov, toda šlo je tudi za nekakšen eksperiment, za pomemben korak v njenem zdravljenju. Težko je nekomu vzeti možnost odločanja. Laurino razmišljanje in čustvovanje so sicer zaznamovale motnje hranjenja, toda sicer je bila popolnoma sposobna presoditi dejstva, ki so bila postavljena pred njo.“ Tako je bolnišnica spoštovala odločitev 18-letnice, da odide domov, toda žal se je tokrat ta odločitev izkazala za tragično.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na