Carley Allison je stara komaj 17 let, toda 4. februarja se ji je življenje kljub temu postavilo na glavo. To je bil dan, ko je izvedela za grozljivo diagnozo. Toda Kanadčanka ni dovolila, da bi ji to uničilo mladost. S svojim pogumom navdihuje mnoge.

Mislila je, da bo uspešna športnica

Od petega leta trenira drsanje in še nedolgo tega si kot profesionalna športnica svojega življenja ne bi mogla predstavljati brez vsakodnevnih treningov. A se je morala navaditi tudi na to. Prav njen trener je bil prvi, ki je opazil, da je nekaj narobe. “Povedal je, da se mu zdi nenavadno, da se Carley tako hitro zadiha, četudi prehodi samo nekaj stopnic,“ pove njena mati May. “Konec koncev je le športnica.“ Družina se je odpravila k zdravniku, ki je najprej ugotovil, da gre za astmo.

Težave se tako niso končale, zato so se v bolnišnici odločili opraviti magnetno resonanco. Izidi so vse šokirali. “V tistem trenutku nisem prav razumela, kaj se dogaja,“ se spominja Carley. “Sedela sem na bolniški postelji, skozi stekleno steno sem lahko videla, da se moji starši pogovarjajo z zdravniki. Nisem vedela, kaj naj pričakujem, še vedno sem verjela, da imam samo astmo. Kaj pa bi bilo lahko drugega? Bila sem športnica, imela sem zdravo prehrano. Toda videla sem, da so moji starši razburjeni, da je moja sestra zajokala. Ko so stopili k moji postelji, niso rekli nič. Me je pa oče prijel za roko, mati me je poljubila na lice. Vedela sem, da je nekaj hudo narobe.“

Tako mlada prisiljena pokazati nemalo poguma

Nekaj je tudi bilo hudo narobe. Tako mlada je imela namreč na desni strani sapnika ogromen maligen tumor, velik kot žogica za golf. “Pred 4. februarjem je bila moja največja težava, kakšno obleko bom kupila za maturantski ples,“ preprosto opiše Carley. Naenkrat se je njena perspektiva povsem spremenila. “Morda se pa vse skupaj res vedno zgodi z razlogom,“ je ostala optimistična. “Tako sem se vrnila h glasbi, ki je bila že od malega moja strast, vendar sem jo zaradi drsanja zanemarila.“ Morda je šele najstnica, vendar je njen pozitiven odnos do življenja in vseh ovir, ki jih ta lahko postavi na pot, ganljiv. “Priznam, da sem prestrašena. Toda pretvarjala se bom, da sem pogumna in samozavestna. Enostavno bom skočila in poskušala preživeti.“ Celo njeni starši pravijo, da ne morejo verjeti, za kako močno osebo se je izkazala njihova hči.

Brez las in z luknjo v vratu, a polna optimizma

Ne le da prestaja kemoterapijo, zaradi česar je ostala brez las – da bi lahko dihala, so ji morali s kirurškim posegom v vratu narediti luknjo. Poleg tega najstnica ne ve, kaj bo prinesla prihodnost. Ima petodstotno možnost, da se pozdravi samo s kemoterapijo; če ji bodo morali tumor odstraniti kirurško, obstaja možnost, da ne bo mogla več peti. “Obstaja ta možnost, vendar o njej ne razmišljam,“ se ne da. Še vedno sanja o karieri v glasbi ali drsanju. “Zanjo vsak dan predstavlja novo možnost, da se približa svojemu cilju,“ jo opisuje njena mati. “Zanimivo je, da bolj kot v doseganju ciljev uživa v sami poti, ki jo mora prehoditi, da se jim približa. Ovire je zato ne motijo. Je pa petje zanjo tudi neka vrsta terapije.“ Prepričana je, da ji je ravno to najbolj pomagalo sprejeti težko diagnozo. “Huda bolezen ljudi spremeni v bolj introvertirane in takrat je zelo dobrodejno, če najdejo nekaj, s čimer se lahko izrazijo,“ ji pritrjuje zdravnik dr. Michael E. Kupferman. Premagati bolezen je vedno težko, je pa neverjetno, koliko poguma in dobre volje ob tem pokažejo nekateri.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na