Moja teža je nihala vse življenje in rekord sem dosegel pri približno 27 letih, ko sem imel 156 kilogramov. Pozneje sem s pomočjo diete po Montignacu izgubil 40 kilogramov, a spoznal dekle, ki ni imelo preveč interesa za gibanje in velik interes za hrano, predvsem nezdravo. Kilogrami so se spet začeli kopičiti, tako sem na začetku leta 2011 spet tehtal okoli 150 kilogramov. Poleti 2011 sem nato težje zbolel, bil vse poletje po bolnišnicah, imel sem visoko vročino, okoli 40 °C, in v pljučih se mi je nabralo sedem decilitrov vode. Konec poletja sem obupal nad zdravniki in opustil zdravljenja ter se zavlekel v svoj svet. Bolezen me je izčrpala in izgubil sem nekaj kilogramov, tako da sem jih imel malo pod 140. Septembra 2011 sem nato doživel še pretres v zasebnem življenju, zaradi katerega sem potreboval samoto in počitek, ter se do oktobra zredil na 146 kilogramov. Takrat sem se spomnil prehrane izpred let, ko sem shujšal za 40 kilogramov, in se spet lotil diete. Danes tehtam 94 kilogramov, kar še ni idealna teža, a je to vseeno 52 kilogramov manj kot v začetku oktobra in 62 kilogramov manj od mojega neslavnega življenjskega rekorda.

Kilogrami so se mi začeli kopičiti že v otroštvu kot majhnemu dečku. Še danes se spomnim, kako me je babica silila s hrano in s katerimi besedami me je prepričala, da sem začel jesti. Na koncu je to pripeljalo tako daleč, da sem pojedel vse, kar sem videl. Kar sem si zaželel, sem dobil na krožnik, in še danes sem jezen, ko vidim, kako silijo otroke s hrano, saj vem, kaj jih čaka. Kot otrok sem bil tudi bolj mirne narave in vnesenih kalorij nisem pokuril, zato so se zaloge začele počasi in vztrajno nabirati.

Najslabše pa je bilo v odrasli dobi, nekje med 24. in 33. letom, ko sem bil zaposlen v večji tovarni v administraciji in nisem bil fizično aktiven. Imel sem ogromen apetit, prevelik za potrebe, življenje pa umirjeno, brez športa in večjih aktivnosti. Kilogrami so se tako še bolj nabirali in nisem se cenil, saj sem imel premalo samozavesti že iz otroških in najstniških let.

Ste imeli zaradi debelosti kdaj kakšne težave?

Veliko govorimo o sprejemanju drugih ras, o sprejemanju močnejših pa je malo govora. Pogosto sem bil osamljen, izoliran, trpinčen in zaznamovan, predvsem s strani sovrstnikov. So besede, ki so se mi zapisale v spomin, dejanja in dogodki, ki jih ne bom nikoli prerasel in pozabil. In še danes vem, da imajo otroci s preveč kilogrami težave, zato sem zelo žalosten, ko jih vidim, ker vem, kaj jih čaka. Je pa res, da te težave, če si debel, spremljajo vse življenje. Ni lahko živeti s tem. Boli, ko vidiš da si nezaželen, boli, ko vidiš, da česa ne zmoreš, bolijo komentarji, takšne ali drugačne zavrnitve … In pogosto se vprašam, kako bi bilo, če ne bi bil nikoli debel. Odgovora na to nimam, sem pa prepričan, da bi bil drugačna oseba. Vse bi bilo drugače.

Ste že kdaj prej poskušali shujšati?

Sem poskušal, a je navade, ki jih pridobiš skozi otroštvo, težko spremeniti. Verjamem, da mi bo z veliko truda uspelo. Sedaj sem trdno odločen, da je zame konec debelosti! Videl sem, da debelost prinaša vedno znova in znova iste probleme, in sedaj si ne dovolim več, da bi kdo stopil v moje življenje, ki bi porušil moje navade, četudi jih bo želel.

Sicer pa so se moji poskusi hujšanja kar vrstili, že od osnovne šole naprej. Trikrat sem se diete lotil neuspešno, saj sem vsakič pridobil izgubljene kilograme, nato pa še leta 2007, a tudi ta poskus še zdaleč ni bil tako uspešen kot zdajšnji. Vedno, ko sem dosegel cilj, sem se namreč nagradil na čuden način, s hrano ali kaj podobnega, sedaj pa se nagradim z gibanjem in izletom. Zdaj vem, da ne bom več dovolil poraza, in priznati moram, da se mi je v zadnjih časih v življenju spremenilo veliko stvari, od delovnega okolja do mojega načina razmišljanja. Navade iz otroštva sem dal na stran in prehrano izpopolnil do te mere, da se ne bojim več, da se bi vrnil na stara pota. Zaradi novega delovnega okolja imam sedaj čas za zdrav zajtrk, hojo pred začetkom dela, delo je bolj dinamično in me neprimerno bolj veseli.

Bolezen, samota in želja po ljubezni, ljubiti in biti ljubljen, imeti družino in biti poslovno uspešen! To so bili prvi povodi za hujšanje, a sedaj vidim, da se je življenje dejansko zavrtelo čisto v drugo smer. Znebil sem se kavča, televizije in poležavanja, imam aktivno življenje, ki ga dejansko ŽIVIM. Nisem več živi mrtvec, ujetnik televizije, daljinca in čipsa. Ne živim zgodb drugih, ampak pišem svoje! Vsak dan vstanem z veseljem, ne gledam slik narave, ogledam si jo v živo!

Kako ste se svojega projekta lotili?

Shujšal sem s pomočjo Montignacove diete, s katero me je seznanila prijateljica Tanja. Diete sem se lotil z veliko veselja in predvsem na način, da nisem trpel. Poslušal sem svoje telo, bil v stiku z naravo, vsak korak opravil z veseljem in se veselil vsakega naslednjega. Ko sem dosegel cilj in opazil, da sem se brez napora spremenil in ob tem celo užival, sem si rekel, da je to življenje, ki si ga želim, in da bom odslej tako živel. Pri hujšanju je pomembno predvsem to, da se zavedaš, da to delaš brez napora. Zadati si moraš cilj in to brez časovnih omejitev, ker telo izgublja po svojih močeh. V začetku sem namreč iskal neke hitre diete in preračunaval, kdaj bom imel 100 kilogramov, zdaj pa se mi nikamor ne mudi. Trudim se po svojih najboljših močeh, to delam z užitkom, počasi in tako, da se dobro počutim. Ugotovil sem, da sem na ta način shujšal hitreje, kot sem pričakoval, in presenečen sem nad rezultati.

Pred dieto sem užival v glavnem ocvrto in nezdravo prehrano, veliko krompirja, da ne govorim o sladkem. Poleg tega sem se malo gibal in na splošno živel nezdravo. Med dieto pa sem začel uživati polnozrnata živila, od polnozrnatih testenin pa do polnozrnatega riža, veliko zelenjave, manj maščob, nehal sem jesti sladkarije, morda sem si privoščil kakšen košček temne čokolade, krompirja nisem več jedel in tudi količine so se sčasoma zmanjšale. Kave ne sladkam več, pijem vodo, limonado brez sladkorja in nesladkan zeleni čaj, občasno pa si privoščim kakšen kozarček refoška.

Ste tudi povečali fizično aktivnost?

Najprej sem začel hoditi. Sprva je bilo težko, saj sem bil še vedno izmučen zaradi bolezni in brez kondicije. Komaj sem prisopihal do mansarde. Nato pa sem začel hoditi v naravo. Užival sem na svežem zraku in opažati sem začel, da sem vsak dan prehodil več in več. Sčasoma sem začel prakticirati nordijsko hojo. Tempo sem vzdrževal tak, da sem ga zmogel zdržati in mi ni bilo neprijetno. V hoji sem vztrajal tudi pozimi, ko so bile temperature krepko pod lediščem, doma sem ostajal le, kadar je bilo zares hladno. Spomladi, ko je postalo vreme prijetnejše, pa sem dobil dodatni zagon. Bili so tako dnevi, ko sem tudi dvakrat dnevno prehodil od 7 do 10 km. Začel sem tudi plavati, enkrat tedensko po kakšen kilometer ali več. Pri plavanju sem tempo in razdaljo seveda povečeval postopoma, zatem pa sem šel vedno še v savno.

Ste se med dieto srečevali s kakšnimi težavami? Kaj ste med dieto najbolj pogrešali?

Težav med dieto nisem imel. Tega sploh ne imenujem dieta, ampak zdrav in spremenjen način prehranjevanja, ki ga nameravam ohraniti! Ne pogrešam ničesar, kar sem jedel nekoč, ker vem, da ni bilo zdravo, poleg tega pa sem pri novem načinu prehranjevanja odkril, da je tudi zdrava prehrana zelo dobra!

Po kolikšnem času so se začeli kazati rezultati?

Rezultati so se začeli kazati zelo hitro. Na tehtnici sem razliko opazil že po nekaj dneh, da so tudi drugi opazili spremembo, pa je trajalo nekaj tednov. Zadnje čase pa je razlika več kot očitna. Veliko ljudi onemi, ko me vidijo, in začudeno me sprašujejo, kaj je z mano. Ko vidijo moj nasmejani obraz, jim je takoj jasno, da je z mano vse v redu.

Ste imeli zaradi čezmerne telesne teže kakšne zdravstvene težave?

Manjše težave že, a resnih zapletov zaradi teže nisem nikoli imel. Tumor na glavi, ki so mi ga diagnosticirali pred leti, nikakor ni bil povezan s težo, verjetno pa tudi lanska voda v pljučih ne, čeprav vzroka za to ni nikoli nihče ugotovil.

Kako je s počutjem in samozavestjo?

Počutje je vsekakor boljše. Bolj sem odziven, lažje delam in veliko bolj gibčen sem. Sem spremenjen in fizično bolj sposoben. Dvignila se mi je tudi samozavest, čeprav že prej ni bila tako uničena, kot bi si kdo predstavljal, v srcu pa sem ostal enak. Ostajajo pa spomini, ki jih ne moreš pozabiti čez noč in jih morda tudi nikoli ne bom.

Zagotovo sem s sedanjo težo bolj zadovoljen kot prej, vendar še nisem zaključil izgubljanja kilogramov. Glavni cilj je bil za zdaj dosežen, vem pa, da je pri moji višini 180 centimetrov idealna teža od 80 do 85 kilogramov. Zato se bom še naprej držal sedanjega življenjskega stila, zdrave prehrane in veliko gibanja, le na tehtnici ne bom tako pogosto čepel in čakal na spremembo. Prepričan sem, da se bodo kilogrami še naprej topili. Absolutno pa sem zadovoljen s sedanjim načinom življenja, ker sem se vsega lotil z veseljem!

Zakaj ste se odločili svojo zgodbo deliti s širšo javnostjo?

Zgodbo sem želel povedati na glas, ker želim z njo doseči predvsem starše, ki svoje otroke silijo s hrano in jih podpirajo v lenobi, in jim povedati, kaj čaka njihove otroke. Nič lepega – le muka in težko življenje. Starši se morajo otrokom posvetiti, jih braniti pred siljenjem s hrano, predvsem s strani babic in dedkov, ki otroke zalagajo s sladkarijami in drugimi dobrotami. Za otroke si je treba vzeti čas, jih peljati v naravo, jih spodbujati k športu, v katerem uživajo, in se ukvarjati z njimi. Za to naj jim ne bo žal časa in energije. Otroci so naš zaklad in le starši so tisti, ki lahko vplivajo na otroka, da se ne bo pretirano zredil.

Kaj bi svetovali osebam z odvečnimi kilogrami, ki nikakor ne morejo zbrati moči, da bi shujšali?

Prvi korak je težak, izbira prave metode tudi. Veliko enostavneje je namreč najti izgovor, mnogo lažje kot potrpeti teden ali dva. Meni je uspelo tako, da sem izbral hrano, ki mi je bila okusna, hkrati pa zdrava in naravna. Bila je uravnotežena in zadoščala je vsem mojim potrebam. Ne dovolite si namreč slabosti in odpora, telesu pa nikar ne odrekajte potrebnih hranilnih snovi. Prav tako ne izbirajte hitrih diet, temveč si za hujšanje vzemite čas. Ker se niste zredili v enem dnevu, ne pričakujte, da boste v enem dnevu shujšali, ker ne boste.

Svetoval bi tudi, da se ukvarjajte s tistim športom, ki vas veseli. Vadba naj bo enakomerna, predvsem pa je pri tem pomembna vaša vztrajnost. Pri fizični aktivnosti ne pozabite na pitje zadostnih količin pijače, vadbo pa si naredite udobno. Omislite si primerna športna oblačila, pazite na dogajanje okoli sebe, predvsem pa pazite na poškodbe ali bolezni, saj te lahko začasno ustavijo hujšanje, vsako ponovno začenjanje aktivnosti pa pomeni dodatne obremenitve. Najbolje je, da si izberete en glavni šport in še kakšnega za razvedrilo in spremembo, če se le da pa menjavajte kraj izvajanja rekreacije, da ne bo postala vadba monotona. Meni je to pomagalo. Delajte do meje užitka in počasi stopnjujte aktivnosti, delajte z veseljem in spremljajte svoj napredek. Slikajte se na začetku, pa čez nekaj časa, videli boste razliko in ponosni boste nase!

Če ne zmorete sami, najdite strokovno pomoč, poiščite še koga s podobno težavo, dobrega prijatelja ali prijateljico, partnerja, naj vas ne bo sram prositi za pomoč, predvsem pa ne obupajte – sam vem, da je cilj vedno dosegljiv. Življenje na kavču z daljincem in čipsom v roki ter s trebuhom, preko katerega komaj vidiš, s težavami pri vstajanju in opravljanju osnovnih opravil je bedno. Sam vem, da ga nočem več.

Poleg tega morate vedeti, da nikoli ni prepozno pustiti nesreče za sabo, nikoli ni prepozno začeti na novo. Vsak dan je dan, ko lahko začnemo znova! Čakati, odlašati, iskati izgovore … Samo od vas je odvisno, kako dolgo si boste dopuščali biti nesrečni, si odžirali srečo in življenje metali stran. Imamo samo eno življenje, popravnega izpita in bonus dni ni, z nezdravim načinom življenja pa dni le izgubljamo.

Tudi sam sem čakal, da se ta bedna morija čim prej konča, a danes živim, sem poln energije, lepih občutkov in doživel sem ogromno lepih dogodkov. Komaj čakam, da vzamem palice v roke in grem hodit, da zaplavam v bazenu ali morju, da sedem v savno, se zapeljem s kolesom … Čakam dan, ko si bom lahko privoščil motor in se zapeljal z njim ter opazoval naravo, in upam, da bom dočakal tudi dan, ko si bom ustvaril družino in imel otroke, ki jih bom vzgajal v zdravem duhu in jim ponudil svetlo prihodnost.

Za konec bi rad povedal še, da sem se o hujšanju naučil to, da to ni začasna sprememba, ni dejanje, ki traja teden, mesec ali leto. Hujšanje je sprememba življenja, saj stare navade pomenijo vrnitev stare teže in starih problemov. Zato moramo k spremembi pristopiti celovito in z veseljem, na način, da bomo lahko to ohranili. Ob tej priložnosti pa bi se rad zahvalil tudi vsem, ki so mi in mi še vedno stojijo ob strani – tako staršem, stricu Franciju kot tudi prijateljem Mirku, Tanji, Magdaleni ter vsem ostalim, ki so me spremljali na moji poti.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na