Eden izmed tistih, ki so težo izgubili povsem preprosto, brez stalnih obiskov telovadnice in neštetih različnih vadb je tudi Chuck Carroll. Chuck je spletni producent, ki je zahvaljujoč nezdravi prehrani in odsotnosti vadbe pri komaj 167 centimetrih višine tehtal kar 190 kilogramov, njegov obseg pasu pa je bil kar 167 centimetrov. Seveda se ni slepil, da nima težav s težo, temveč je vseskozi na različne načine poskušal shujšati. Ker se je vadb loteval povsem napačno, je težo v najboljšem primeru izgubil za kratek čas.

Vse to se je nadaljevalo, dokler ni začel s povsem drugačnim načinom hujšanja, pri katerem ni niti stopil v telovadnico. Verjeli ali ne, Chuck je izgubil kar 113 kilogramov, brez da bi enkrat stopil v telovadnico, težo pa sedaj vzdržuje že kar tri leta.

Chuck se je pred leti odločil, da je čas za spremembo življenjskega stila, kar je pri njem pomenilo predvsem, da mora na dan zaužiti manj kot 10.000 kalorij. Vedel je, da bo poleg prehranskih navad moral kar precej spremeniti tudi svoje mišljenje, saj brez tega ne bo dosegel večjega in trajnejšega uspeha.
Shujšati je poskušal že kar nekajkrat, a se je vedno ujel v past jo-jo učinka. Kadar koli se je odločil, da bo izgubil trebuh, je bila njegova prva poteza odhod v telovadnico. Menil je pač, da težo lahko izgubi samo s pogostimi obiski telovadnice. A Chuck se je telovadbe lotil na hudo napačen način. Na začetku je običajno na hitro izgubil kar nekaj kilogramov. V enem izmed svojih ciklov je tako izgubil 30 kilogramov, a je hkrati še vedno goltal hitro prehrano, kot da je bo vsak čas zmanjkalo.

Njegova vadba je bila videti nekako tako. Začel je z uro kardiovadbe, pri kateri se je dobro spotil, ta vadba pa je bila tudi eden glavnih razlogov, da je v telovadnici uspel shujšati. A verjeli ali ne, po eni uri vadbe se je odpravil pred telovadnico in si prižgal cigareto. Seveda so ga vsi drugi obiskovalci telovadnice kar malce čudno gledali, a Chuck je menil, da dokler izgublja težo, nič ne more škoditi. Ko je pokadil zadnji dim, se je odpravil na drugi del treninga – dvigovanje uteži. Ker je takrat tehtal še čez 130 kilogramov, je imel seveda tudi večje mišice, tako da je brez težav dvigoval težje uteži kot marsikateri drugi suhi ljudje. Nad tem dejstvom je bil ponavadi tako navdušen, da se je takoj po končani vadbi nagradil z obiskom restavracije s hitro prehrano. Takšna dieta je delovala približno šest mesecev, dokler ni zbolel in je namesto telovadnice obiskoval samo še restavracije s hitro prehrano. Čez tri mesece je tako znova pridobil vso težo, ki jo je izgubil, in še kakšen kilogram povrhu.

A to je bil le eden izmed njegovih poskusov. Večkrat je poskušal telovaditi tudi brez odmorov za cigarete in hitre prehrane po treningu, vseskozi pa se je trmasto oklepal mišljenja, da za hujšanje pač mora redno obiskovati telovadnico. A teže mu kljub temu ni uspelo izgubiti. Po treh letih vzponov in padcev se je vprašal, ali je telovadnica glede na dejstvo, da mu ne prinaša dolgoročnih rezultatov, zanj sploh pomembna.

Ugotovil je, da ne, ter se odločil za povsem drugačen način izgubljanja teže. Začel je samo hoditi. Pri 190 kilogramih so bili tovrstni sprehodi na začetku precej kratki. Sprva se je med službo le sprehodil do bližnjega parka, ki je bil od pisarne oddaljen le okoli 120 metrov. A tudi po tej kratki razdalji se je moral za kratek čas ustaviti in zajeti sapo. Nato je začel hoditi tudi okoli po parku, razdalja, ki jo je prehodil, pa je narasla na nekaj sto metrov. A bil je začetek, in to povsem drugačen, kot jih je bil vajen.

Čez nekaj tednov je prehodil že cel park, kmalu pa je lahko brez težav prehodil že dober kilometer in pol. Čeprav je bil takrat star šele 27 let, Chuck še nikdar prej ni izkusil takšne lahkotnosti gibanja. Čez nekaj tednov je lahko Chuck prehodil že tri kilometre in je komaj čakal čas kosila, med katerim se je odpravil na sprehod. Hitro je opazil, da mu je hoja precej zožala pas, bil pa je tudi precej bolj zadovoljen. Dogajalo se je nekaj, česar v letih obiskovanja telovadnice ni še nikoli občutil. Spremenil se mu je namreč tudi okus. Nič več ga ni toliko mikala hitra hrana in takrat se je po njegovih besedah začela ''prava mala evolucija''.
Chuck je kmalu začel testirati samega sebe, da bi spoznal, kako daleč je sposoben hoditi. Ugotovil je, da lahko prehodi že kar precej navdušujočih osem kilometrov. Svoje kosilo, ki je običajno vsebovalo 2.500 kalorij, je tako zamenjal za 10.000 korakov. Hoja je postala navada, ki je spremenila in najverjetneje tudi rešila njegovo življenje. Edina napaka, ki jo je Chuck pri tem storil, je bila, da si ni kupil športnih copat. A takrat je pač menil, da jih ne potrebuje, ker pač ni v telovadnici.