"S sodelavcem Micahom Loydom sva imela prost dan in sva se odločila, da malce raziščeva gore. Opazil sem ovijalke, ki so se vzpenjale po drevesu, in sem se odločil, da po njih splezam na vrh drevesa. Prišel sem približno meter ali dva visoko, ko se je veja pod mano zašibila. Sicer sem pristal na nogah, a ko sem se ob padcu sklonil, mi je veja preluknjala obraz," pojasnjuje Colby.

"Sprva sem bil v šoku, vendar oba s sodelavcem sva vedela, da veje ne smeva izvleči sama. Nisem smel niti premakniti očesa, da se mi ne bi vanj zapičila trska. Micah mi je bil v veliko oporo, saj me je miril in me vodil skozi gozd do ceste," opisuje. Na cesti sta dobila prevoz do bližnje bolnišnice. Bolnišnično osebje mu je oskrbelo rano in ga poslalo v bolnišnico Mission v Ashevillu. Tam so mu uspešno odstranili oba dela veje.

"Po nekem čudežu sem ohranil vid. Potem ko so vejo odstranili, sem potreboval le nekaj šivov in prevezo za poškodovano oko. Oteklina postopoma izginja, za vedno pa mi bo ostala brazgotina, ki me bo opozarjala, da moram biti bolj previden," je še povedal Colby, ki je vedel, da mora ostati ves čas miren, saj bi njegova vznemirjenost pospešila krvni obtok, kar bi sprožilo močnejšo krvavitev iz rane.

"Skušal sem se osredotočiti na dihanje," pojasnjuje in dodaja: "Počutim se zelo srečnega, da še imam vid in da sem živ. Če bi padel le centimeter drugače, bi me morda poškodovala večja veja, ki je bila za menoj, in mi poleg očesne votline poškodovala še možgane.“ Zdaj, pravi, se še toliko bolj zaveda, da je treba ceniti vsak dan, ki ti ga življenje ponudi.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na