Leanne so sprejeli v univerzitetno bolnišnico Norfolk and Norwich in zdravniki so ji takoj dali odmerek morfija za lajšanje bolečin, na obraz ter prsi pa nanesli kremo za pomiritev kože. A ko jo je zdravnik pregledoval, so mu delčki njene kože ostajali na rokah. V naslednjih nekaj urah je izgubila skoraj vso površino kože na obrazu, koža se je luščila tudi na prsih, rokah, hrbtu in na trebuhu. ''Mislila sem, da bom umrla. Nisem se mogla premikati, moj obraz je bil tako zatekel, da so bile oči nenehno zaprte. Vse me je srbelo, koža pa je bila prekrita z debelim rumenim gnojem. Imela sem mehurje v velikosti teniške žogice in nenehno sem izgubljala zavest. Ko sem se naslednji dan zavedla, mi je mama povedala, da so zdravniki rekli, da bo čudež, če preživim noč. A v tistem trenutku sem bila le vesela, da sem bila še živa.''

Leanne je utrpela smrtno nevaren Stevens-Johnsonov sindrom, ki je bil posledica alergijske reakcije na zdravilo proti zgagi, ki je v Združenem kraljestvu dostopno v vsaki lekarni in v supermarketih. Reakcija je izjemno redka in se pojavi le pri eni osebi na milijon ljudi. Kljub vsemu pa to ni bilo v veliko tolažbo najstnici in njeni družini, saj so ji zdravniki napovedali le 10 odstotkov možnosti preživetja.
Kljub slabim napovedim je močna Leanne noč preživela, zdravniki pa so ji lahko pomagali le s protibolečinskimi zdravili in nadomeščanjem tekočine, da bi koža sčasoma nova pričela funkcionirati normalno. A preživela je najhujše in naslednje štiri tedne je v bolnišnici počasi okrevala. Sindrom je njeno telo tako uničil, da ni mogla hoditi, govoriti, bila je celo prešibka, da bi uporabljala invalidski voziček. Izgubila je veliko telesne teže, izpadli so ji lasje, nohti, trepalnice in obrvi. Hrano je prejemala preko cevke, bila priklopljena na morfij, medicinske sestre pa so njeno telo trikrat na dan napojile s hranilno kremo.

Ves čas okrevanja sta ji ob strani stala njen fant Jake in mati Amanda. Ko so jo oktobra 2013 končno odpustili v domačo oskrbo, se je mladostnica morala soočiti s svojim novim videzom. ''Vedno sem bila ponosna na svoj videz. Rada sem skrbela zase in sledila sem zadnjim modnim trendom. Izguba las, trepalnic in nohtov je bila zame obupna izkušnja. A Jake mi je nenehno prigovarjal, da sem lepa, kar mi je zelo pomagalo. Ko danes pogledam fotografije iz bolnišnice, ne morem verjeti, da sem to jaz. Videti sem bila kot pošast iz grozljivke. Sedaj se zavedam, kakšno srečo imam, da sem živa.''

Danes se Leanne še vedno spopada s suho kožo, dvakrat na dan pa si mora v oči nakapati umetne solze, saj je stanje poškodovalo njene solzne žleze. Kljub vsemu pa je imela srečo. Stevens-Johnsonov sindrom je neozdravljiv in 40 odstotkov ljudi, ki se z njim spopade, ne preživi. Zdravniki so pojasnili, da bi najstnica lahko znova utrpela podobno reakcijo, če bi spet vzela zdravilo proti zgagi. A Leanne se sedaj boji vzeti tudi druga zdravila, kot je na primer paracetamol, saj jo je strah, da bi se stanje ponovilo. ''Sedaj se na smrt bojim vseh zdravil. Bojim se, da bi se sindrom ponovil in da tokrat ne bi imela takšne sreče.''

Sicer pa se znanstveniki še vedno trudijo dokazati natančne mehanizme delovanja Stevens-Johnsonovega sindroma. Menijo, da bi bil vzrok za takšno reakcijo lahko imunski sistem, ki ob stiku z zdravilom prične sproščati kemikalije, ki nato povzročijo poškodbo zunanjih plasti kože.