25-letni Ben Parkinson je v Afganistanu leta 2006 naletel na protipehotno mino. Eksplozija mu je odtrgala obe nogi od kolena navzdol, poleg tega pa povzročila hude poškodbe vranice, zlom hrbtenice, medenice in poškodbe prsnega koša. Ker je izgubil veliko krvi, pa so bili prizadeti tudi njegovi možgani, še posebej centra za govor in spomin.

“Vsak teden po nesreči je bil seznam poškodb daljši. Vsak dan so odkrili nekaj novega, najhujše pa so bile poškodbe glave,“ razlaga Benova mama Diane Dernie. “Sprva smo mislili, da si ne bo nikoli opomogel in da ga bomo izgubili,“ še pravi. Ben je namreč utrpel kar 37 različnih poškodb in bil prvi vojak britanske vojske, ki se je po tako hudih poškodbah vrnil domov živ in brez obeh nog.

“Ko slišiš, da se je nekaj tako hudega pripetilo tvojemu otroku, samo upaš, da ni res, da je vse skupaj le nočna mora. V mislih sem si neprestano ponavljala stavek: Zdrži, zdrži, Ben! Ne predaj se!“ pravi Diane.

Po vrnitvi domov je Ben tri mesece bil v komi. Ko je prišel k zavesti, je lahko komuniciral le z mežikanjem, pet mesecev pa so ga hranili preko cevke. Po 11 mesecih še vedno niso bili prepričani, ali bo Ben lahko vzpostavil stik z zunanjim svetom. Nekega dne pa je bilo med obiskom poveljnika iz Benove sobe v bolnišnici zaslišati glasen smeh. “Smejala sta se neki šali. Do takrat nismo vedeli, koliko lahko dojema, takrat pa je v moje življenje zopet posijalo sonce. Bil je najsrečnejši dan v mojem življenju in prvič po dolgem času sem lahko v miru zaspala,“ pravi Diane.

Danes so od nesreče minila že tri leta in pol, Ben pa si je opomogel bolj, kot so pričakovali. Zdravniki so mu z operacijo zravnali hrbtenico, kar je odprlo njegov prsni koš in mu omogočilo, da lažje diha, dobil pa je tudi dve nožni protezi, na kateri se počasi privaja. “Mislila sem, da ne bom nikoli dočakala dneva, ko bo Ben spet hodil, sedaj pa že dela prve korake. Poleg tega napreduje tudi njegov govor,“ razlaga Diane.

“Sanje vsakega poškodovanega vojaka so, da bi se čim prej lahko spet vrnil v vojsko, pa čeprav le v pisarno,“ pravi Diane. Benu pa so se te sanje uresničile. “Je prvi vojak, za katerega je tako dobro poskrbljeno, da se bo lahko po tako hudi poškodbi vrnil v vojsko.“ V svoji enoti bo namreč lahko počasi začel delati, a v začetku le trikrat na teden, za računalnikom.

“Diane je absolutna zmagovalka,“ pravi Peter Shield, častnik v Benovi enoti. “V vsem tem času je trdno stala ob sinu in ni nikoli obupala.“

Benu brez pomoči vojakov in staršev, ki so se skupaj borili, da bi dobil najboljšo oskrbo v državi, najverjetneje nikoli ne bi uspelo. Res pa je, da je k njegovemu uspehu veliko pripomogla tudi njegova ogromna volja do življenja ter želja po samostojnosti in uspehu. Na svetu namreč skoraj ni stvari, ki se je Ben ne bi lotil. “Če mu kdo reče, da nečesa ne bo mogel narediti, je to zanj le še dodaten izziv,“ še dodaja Peter.