Da je njena veličina izjemna, pa ste opazili tudi vi, saj ste izmed vseh strokovnjakov, ki v sklopu POPovih zdravnikov odgovarjajo na vaša vprašanja in vam pomagajo prečkati ovire v življenju, izglasovali prav njo. Z mag. Dragico Marto Sternad, sociologinjo, svetovalko in strokovnjakinjo za družinsko problematiko, smo ob tej priložnosti poklepetali in izvedeli veliko zanimivega.

Se naslova POPove zdravnice leta veselite? Kaj vam naslov pomeni?

Seveda, še posebej zato, ker sem ga pridobila v tako izbrani družbi priznanih strokovnjakov. Po letih aktivnega dela z ljudmi v stiski mi je vsako podobno priznanje v veliko čast in zadoščenje, da so sicer nevidni rezultati psiho-socialne pomoči anonimnim posameznikom ali skupinam tudi širše opaženi. Hkrati mi pomeni nagrado za dosedanje delo, saj sem v tej ekipi od samega začetka, in tudi motivacijo za naprej, saj iz svoje vsakdanje prakse vem, koliko pomeni nasvet ali pomoč vsakemu, ki se znajde v stiski.

Prav je, da so s POPovimi zdravniki pokrita vsa področja človekovega življenja, s katerimi je povezano njegovo zdravje. In tudi po nekaj letih so se nasveti z mojega področja izkazali za nepogrešljive. Kot raziskovalka na področju socialnega dela sem se veliko ukvarjala z zasvojenostmi, med katerimi sem se specializirala za motnje hranjenja. Ob raziskovalnem delu je nastalo tudi moje avtorsko delo: 'Motnje hranjenja, od besed, ki ranijo, k besedam, ki celijo'. Obiskovalci ali uporabniki spletnega portala lahko tako poiščejo odgovore na svojo dilemo ali večjo stisko hipno, kar od doma, in zato ne rabijo v čakalnice zdravstvenih ustanov in ordinacij. Tam si pomagajo z najosnovnejšo informacijo, kaj in kako naprej, hkrati pa jim tudi njihova anonimnost predstavlja reševanje težav na svojstven način, brez izpostavljanja in obremenjevanja z drugimi ljudmi v njihovem okolju.

Imate tudi svojo svetovalnico. Koliko let že deluje?

Moja zasebna svetovalnica je delovala skoraj desetletje, sedaj pa le še občasno, saj sem že upokojena. Seveda svoje bogate izkušnje še vedno z veseljem delim z vsemi, ki me poiščejo.

S kakšnimi težavami se največkrat ljudje obračajo na vas?

Pomagam tako tistim, ki so v ranljivem obdobju odraščanja, kot vsem ostalim, ki se v srednjih ali zrelih letih znajdejo na kakšnem življenjskem razpotju. Mlajše pestijo težave, s katerimi se srečujejo zaradi sprememb ali napačnega odnosa v povezavi z njihovimi telesi, kar pogosto vodi v napačen odnos do hranjenja. Spet drugi se obračajo name, ker imajo težave bodisi s partnerjem, otroci, starši ali prijatelji, kadar potrebujejo pomoč pri neurejenih ali celo nezdravih medsebojnih odnosih. Najpogosteje iščejo nasvete, kako se rešiti iz posamezne zasvojenosti (predvsem motenj hranjenja in alkoholizma) ali pa želijo pomagati svojim otrokom, sorodnikom in prijateljem.

Ali do vas osebe pridejo, ko se s težavo šele srečajo ali ko je ta že napredovala?

Ocenjujem, da oboje enako pogosto. Nekateri zberejo pogum dovolj zgodaj in si želijo morebitne dileme čim prej razrešiti. Drugi poskušajo najprej z medicinsko hospitalizacijo, obiski pri bioenergetikih oziroma si poskušajo pomagati z drugimi alternativami, kjer pogosto najdejo tudi pot k meni. Ta stik je včasih zelo ob pravem času, včasih pa je potrebno več angažiranja, motivacije, da se s svojimi resnimi težavami sploh lahko zmorejo soočiti.

Se vas je kakšna zgodba še posebej dotaknila?

Pri mojem delu se me je dotaknilo veliko zgodb. To so bila dekleta, ki so bila že povsem obupana, celo shirana in brez volje do življenja. A so mnoge izmed njih danes že uspešno zaključile študij, postale mamice, si torej uspešno ustvarile družino. Ali na primer fant, ki je imel hudo obliko bulimije, a je danes uspešen osebni trener v fitnesu. Tu so mladi pari, ki jim je po 12 letih zakona zaškripalo in so spet srečni, saj jim je z mojo pomočjo uspelo ohraniti zakon in družino. V spominu imam tudi gospoda, ki je zaradi alkoholizma zapravil skoraj vse premoženje, sedaj pa je med uspešnejšimi menedžerji. In če se vrnem v same začetke svojega delovanja, ko sem raziskovala zasvojenosti motenj hranjenja, me še vedno spreleti srh. Ob pretresljivi zgodbi dekleta, ki si je v bolnišnici z roke potrgala vse cevi za infuzijo, češ, da nje pač ne bodo »debelili« na tak način. Veliko je bilo vsega v dolgih letih delovanja, zelo žalostnega, pretresljivega in tudi veselega.

Kako uspete ohranjati distanco, da dela ne nosite domov? Je to sploh možno?

Težko je preklopiti iz žalostne zgodbe, pri kateri želiš narediti vse, kar zmoreš in znaš. A se je tega zaradi varovanja lastnega duševnega zdravja preprosto treba naučiti. To mi je uspelo in mirno spim, ker vem, da sem v posamezen primer vložila vso svojo energijo. S sodelovanjem vsakega posameznika v stiski sem vso morebitno izgubljeno energijo dobila nazaj in tako je bilo lažje delati. Seveda pa je ob vsem treba imeti tudi dovolj trden značaj.

Se je v zadnjih letih odnos do tega, da ljudje poiščejo pomoč pri reševanju psihičnih težav, kaj spremenil? V kakšnem smislu?

Posamezniki so danes bolj ozaveščeni, da brez dobrega duševnega zdravja tudi fizično ne morejo biti najbolj zdravi. Tudi informacij imajo na voljo veliko več, ki jih lahko preverjajo, dopolnjujejo, se seznanijo, kam se lahko obrnejo po nasvet ali pomoč. In če vse to dobijo preko svetovnega spleta in kakovostnih poljudno-strokovnih strani, jim je marsikatera dodatna pot prizanesena.

Zakaj je pomembno, da težave pomaga odpravljati strokovnjak in kdaj je pomoč strokovnjaka nujna?

Vztrajam pri stališču, da se mora resnih težav vedno lotevati usposobljeni strokovnjak, ki je za to najbolj usposobljen. Njegova pomoč je potrebna v vseh primerih, kadar je kakor koli ogroženo zdravje, četudi lahko s preventivo največkrat preprečimo obolelost ali nesrečo.

Mislite, da se ljudje z različnimi težavami raje oglasijo pri strokovnjaku osebno ali z njim komunicirajo preko elektronske pošte? Zakaj menite, da je tako?

Ko nekdo želi le osnovno informacijo, ni narobe, če jo poišče preko spleta oziroma elektronske pošte, ki pa seveda ne more nadomestiti osebnega stika. So pa tudi takšni, ki potrebujejo več, a jim je o svojih težavah nerodno z nekom 'v živo' spregovoriti. Takrat poiščejo pomoč 'na daljavo'. Na primer, pomagala sem tudi nekemu fantu, ki si je želel vzpostaviti stik z dekletom, a ni zmogel zaradi nizke samopodobe. Včasih se najde tudi kdo, ki želi vedeti nekaj več o sami bolezni, zasvojenosti in v nadaljevanju glede njenega morebitnega zdravljenja.

Kaj bi svetovali nekomu, ki ima težave in si ne upa poiskati pomoči?

Vsekakor mora vsak zase zbrati dovolj poguma, da si prizna, da ne zmore sam in da potrebuje strokovno pomoč, nasvet. To je prvi, a zelo pomemben korak. Ko si človek prizna, je že lažje, in ko sam sebi dovoli spregovoriti o svoji življenjski zgodbi, je na najboljši poti k okrevanju ali k pravočasni preventivni akciji.

Kaj vam pri delu nudi največje zadovoljstvo? Kateri so tisti trenutki, ki poplačajo opravljeno delo?

Absolutno sem najbolj srečna in zadovoljna, ko mi uspe s posameznikom ali posameznico, pari, družinami vzpostaviti odkrit in iskren dialog. Ko vem, da sem s svojimi izkušnjami prispevala k drugačnemu odnosu do lastnega telesa, do okolice, do hrane, do zdravih medsebojnih odnosov in predvsem do njihovega spoznanja, da si je za lastno zdravje treba prizadevati vsak dan znova. In da pri tem lahko največ naredijo najprej sami. Ko po vseh letih srečujem 'svoja' dekleta, fante, poročene in srečne mamice, ko srečujem uspešne posameznike, ki so se rešili stisk, v katere so jih pahnile tudi razmere v domačem okolju, takrat sem zadovoljna in ponosna nase, da mi je uspelo pristaviti trden kamenček v mozaiku njihove življenjske zgodbe. In ko srečam včasih 'nesrečno deklico', ki je danes mlada uspešna dama, takrat vem, da je bilo vredno vsega truda in mojih pogosto dolgotrajnih prizadevanj za njen boljši jutri.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani ? To lahko storite s klikom na