Mother who blamed her inverted nipple on being pregnant is diagnosed with aggressive breast cancer just DAYS ... https://t.co/optqyn0rpz

— Monte Morgan (@HealthyMedLinks) 10 May 2016

"Uvlečeno bradavico sem opazila že pred meseci," pripoveduje Angležinja Ruth Taylor. "A sem jo pripisala temu, da sem noseča, medtem ko še vedno dojim prvega otroka. Moje telo je šlo čez veliko sprememb. Ker nisem opazila nobene zatrdline, nisem bila zaskrbljena. Če me ne bi babice med porodom pregledale in jo odkrile, bi se vrnila v vsakdanje življenje in bradavico ignorirala še naprej." Imela je srečo, da so babice posumile, da je nekaj narobe. Rak je bil zato odkrit tako zgodaj, da je bil ozdravljiv.

Po porodu so sledile preiskave in 11 dni je morala čakati na slabo novico. "Diagnoza mi je obrnila svet na glavo. Vsi smo bili v šoku in prestrašeni," pravi. "Rak je bil nekaj, kar se zgodi drugim. In nisem mogla verjeti, da držim v rokah novorojenčka in majhnega otroka, medtem ko se bojim, kaj bo prinesla prihodnost." Skrbelo jo je, da bosta otroka ostala brez matere. "Želela sem uživati v pestovanju in skrbi za otroka, a sem bila tako prestrašena. Želela sem si, da bi se kot ostale mame lahko osredotočila samo na otroka. Bala sem se, da ne bom videla, kako odraščata. Zlomilo mi je srce, da bo moja hči, ki je tak dobrovoljček, morala žalovati. Sin pa se me sploh ne bo spomnil." Z možem sta se strahove trudila skriti pred otrokoma. Trudila sta se vzdrževati dom, poln smeha in sreče. "Morala sva otroke zavarovati pred najinimi strahovi in bolečino." Po drugi strani pa je Ruth že razmišljala, ali naj jima začne pisati poslovilna pisma.

S kemoterapijo je začela, ko je bil Harri, novorojenček, star 5 mesecev. "Imeti dva otroka, ki sta mlajša od pet let, in se boriti s stranskimi učinki kemoterapije, je bilo zelo težko in velikokrat sem se počutila zelo slabo in sem le stežka vstala iz postelje. Nadaljevala sem tako, da sem se osredotočala samo na eno uro pred sabo. V tej uri sem morala določene stvari opraviti. Nisem imela izbire. Ampak nisem pa še razmišljala naprej. Težko je biti mama z rakom, ampak otroka sta mi definitivno dajala moč, da sem se borila za ozdravitev. Nisem imela časa obupavati in hkrati sta me ohranjala pozitivno. Ponosna sem, kako smo kot cela družina šli čez vse skupaj."

Po kemo in radioterapiji ter operaciji, s katero so ji odstranili eno limfno bezgavko, ima srečo  – sedaj je brez raka. Čeprav ni prepoznala simptoma, je bila bolezen diagnosticirana še pravočasno, da so jo lahko pozdravili. Harri ima danes 2 leti, Ruth 39. "Mislim, da sem po tej preizkušnji v življenju veliko bolj zadovoljna, kot sem bila prej. Zdaj želim uživati v življenju, ne pa zapravljati energijo za skrbi," zaključi svojo zgodbo, ki je imela srečen konec.