Potujete po vsem svetu in po štirih letih, odkar so vas iz društva Zaživi življenje povabili k nam, ste uspeli najti čas, da ste obiskali tudi Slovenijo. Kaj vas je pravzaprav prineslo tudi k nam?

Čudovito je, da bom naslednjih pet oziroma šest dni na obisku pri vas in da bom imel priložnost motivirati ljudi tukaj. Vsaka država se srečuje s svojimi težavami in svoje življenje poskušam uporabiti kot primer, da upanje obstaja in da ne smemo nikoli odnehati. Morda v življenju ne boste naredili izpita ali ne boste imeli dovolj dobrih ocen, da bi dobili želeno službo oziroma da bi bili izvoljeni na neko funkcijo, morda vsi ne bomo osvojili zlate medalje, a v resnici je prav vsak izmed nas zmagovalec. Vsak od nas je živo bitje in vsi imamo vrednost. Nisem kakšen predstavnik oziroma govornik za ovirane ljudi, sem govornik za življenje. Želim, da prav vsak uživa življenje in da najde nek višji smisel v svojem življenju.

Zdaj imate upanje in vero ter vidite smisel v svojem življenju. Kako pa ste se spopadli z drugačnostjo v otroštvu?

Rodil sem se brez rok in nog, ne obstaja noben medicinski vzrok, zakaj se je to zgodilo, moja sestra in brat sta se rodila z rokami in nogami. A bil sem zelo srečen, da sem lahko kljub vsemu v Avstraliji obiskoval normalno šolo, tako da je bila integracija v družbo že takrat odlična. Mislim, da sem bil celo eden od prvih, ki sem bil integriran v običajno šolo. Tudi sam sem se trudil vklopiti, kolikor se je le dalo, poskušal sem na primer igrati nogomet in početi številne druge stvari.

A bili so tudi časi, ko sem se počutil osamljenega in ko sem bil potrt. Ko se mi je zdelo, da ni nobenega upanja. Pravzaprav sem si celo hotel vzeti življenje. In na žalost po svetu živi toliko ljudi, ki mislijo, da je samomor edina pot iz bolečine in trpljenja, a vsi vemo, da to ni res. Vemo, da obstaja upanje. Če si tukaj, če si živ, če dihaš, obstaja nek višji razlog, da si tukaj. Tudi sam tega dolga leta nisem videl oziroma razumel in edini razlog, da takrat nisem zapustil tega sveta, je bilo to, da nisem hotel staršem povzročiti še večje bolečine. Če bi namreč naredil samomor, resda ne bi rabili več skrbeti zame, a bi jih pustil z doživljenjsko krivdo in s strtim srcem, tega pa nisem hotel narediti. In tako vesel sem, da sem se tako odločil, kajti sicer bo toliko zamudil. Tako pa sem ostal na tem svetu in študiral ter diplomiral iz računovodstva in finančnega načrtovanja, imel sem priložnost govoriti pred ljudmi 38 držav. Milijoni ljudi so slišali mojo zgodbo in spoznal sem ljudi, ki so prišli k meni, me objeli in rekli: ''Nick, skoraj sem že obupal, potem pa sem slišal tvojo zgodbo.'' In zato sem tudi zdaj tukaj, v Sloveniji.

V meni se je prvič nekaj premaknilo, ko mi je mama skušala dopovedati, naj bom hvaležen za tisto, kar imam, in mi je zato pokazala članek o moškem, ki je bil oviran. In zgodba je bila zelo navdihujoča. Tako sem si rekel, da imam izbiro. Lahko sem jezen zaradi tistega, česar nimam, ali pa sem hvaležen za tisto, kar imam. Tako da mi je ta članek spremenil življenje, spremenil mi je pogled na stvari. Kajti zavedel sem se, da nisem edini, katerega življenje je nekoliko težje zaradi okoliščin. Mnogo tega pač ne moremo spremeniti, a poskušajmo spremeniti tisto, kar lahko spremenimo.

Kaj pa drugi otroci? Kako so vas sprejeli?

Ko sem bil star pet let, sem se že zavedal, da nimam nog in rok, a se mi to ni zdelo nič takšnega. Ko pa sem šel v šolo, so me ljudje začeli dražiti. Na javnih mestih so vsi strmeli vame. Takrat mi je bilo zelo težko. Tako da me je tudi to delno pahnilo v depresijo. Kajti ko si otrok, je vse, kar poznaš, šola in zame je šola v 80 odstotkih pomenila nekakšno čustveno blokado, kajti otroci so me dražili. Še posebej na začetku mi je bilo zelo težko, ker nisem vedel, ali me sploh kdo mara, a starši so me vseskozi spodbujali in mi govorili, naj se ne obremenjujem s tem, kar mi govorijo, in da naj bom preprosto takšen, kot sem. Govorili so mi, da sem pač poseben, a jaz nisem maral biti poseben, hotel sem biti normalen.

Če si na primer kmetovalec in imaš poln žep semen, ne boš zasadil le enega semena in čakal, da se bo nekaj zgodilo. Vrgel in zasadil bo vsa semena in prej ali slej bo iz njih nekaj zraslo. Tako so tudi moji starši, ki jih imam res za velike junake, ki so ves čas vztrajno zasajali semena, čeprav še niso videli rezultatov. Čeprav mnogo let niso videli, da bi bil kaj srečnejši ali bolj samozavesten kot prej, so me imeli še naprej radi. In brez ljubečega doma danes zagotovo ne bi bil tukaj. Vedel sem, da lahko vsak dan po koncu šole, ne glede na to, kako zelo sem si želel jokati in ne glede na to, kako slab dan sem imel, pridem domov k mami in očetu, ki me imata rada, ne glede na vse. Tudi sestra in brat sta mi zelo pomagala, hodila sta tudi na isto šolo kot jaz. A bilo je težko, vsak dan je bila bitka in brez podpore družine mi gotovo ne bi uspelo.

Pa tudi sicer, ko so na primer otroci kaj počeli, jaz pa nisem mogel, sem si moral zavestno dopovedati, da se ne smem jeziti zaradi tega in si reči: 'Nick, lahko pa se voziš z rolko, lahko plavaš, dober si v matematiki, si dober govorec, dober si v šahu, dobro rišeš, dober si v igranju računalniških igric.' Skratka, skušal sem se osredotočati na tisto, kar sem lahko počel, namesto da bi bil jezen zaradi tistega, česar nisem mogel početi.

Kakšno pa je vaše življenje danes?

Naučil sem se, kako pisati in tipkati s stopalom. Danes lahko igram golf, lahko ribarim, plavam, lahko počnem marsikaj. Pravzaprav lahko v minuti na povsem običajen računalnik natipkam 43 besed, če spijem prej dve kavi, pa kar 53. Preprosto čudovito je, da lahko živim življenje, ki mi je bilo dano. Danes lahko pogledam nazaj in lahko rečem, kako zelo hvaležen sem, predvsem mojim staršem. Oče in mama sta moja junaka, ki sta mi vseskozi stala ob strani in me spodbujala, tudi moji učitelji so me vedno spodbujali. Tako želim zdaj tudi jaz spodbuditi vse starše in učitelje, naj nikar ne zatirajo vseh tistih najstnikov, ki ne vidijo pravega smisla v svojem življenju, ki nimajo neke jasne vizije. Ne osredotočajte se je na to, kaj vse še niso naredili in kaj vse še morajo izboljšati. Bodite raje ponosni na to, kar lahko počnejo, in jih spodbujajte, da se trudijo po svojih najboljših močeh.

Ne si nenehno želeti, da bi bili nekdo drug, na primer: 'Ah, želim si biti kot ta in ta oseba. Oh, želim si imeti njegovo službo.' Včasih sem bil tudi sam takšen, želel sem si imeti roke in noge. Potem pa sem spoznal, da ti roke in noge ne morejo dati miru, ljubezni in veselja – to ti lahko prinese tvoj odnos, tvoje srce, tvoj karakter oziroma tvoja duša, vse to ti lahko pomaga premagati strah, ne pa roke in noge. Če nekoga izgubite, če na primer nekdo umre, denar ne more pozdraviti zlomljenega srca, žalosti, izgube.

Kaj bi sporočili starem, ki imajo doma problematične najstnike, s katerimi se ne razumejo in ki nočejo sprejeti njihove pomoči?

Če imate na primer otroka, ki se z nikomer ne razume in ki vas ne uboga, bodite potrpežljivi in ljubeči, kolikor se le da. Vsak ima svoje vzgojne metoda. Moji starši so bili na primer do mene prav tako strogi kot do brata in sestre, saj niso hoteli, da bi bil razvajenec in da bi bilo vedno vse po moje, kar se mi zdi prav. A pomembno je, da se ne osredotočate le na negativne stvari, temveč da jih pohvalite za tisto, kar pa vendarle naredijo dobro, in da vedo, da jih imate radi. Če na primer hčerki vsak dan govorite, da je lepa, ona pa vas noče slišati, ker ste pač njena mama, ji vseeno to vedno znova povejte, kajti le kdo drug ji bo, če ne vi? Torej nikoli ne obupajte nad vašimi otroci.

Kaj pa bi na srce položili staršem bolnih otrok?

Če imate bolnega otroka, pa najsi bo telesno oviran ali duševno zaostal, ohranite pozitiven odnos. Moje starše so navdihnili starši drugih duševno zaostalih otrok in tako so zame naredili največ, kar so lahko. Pri bolnih oziroma oviranih otrocih je najbolj navdihujoče videti, kaj lahko naredi ljubezen. Mislim, da je prav ljubezen največja stvar, ki jo moramo komunicirati med sabo. Jaz na primer sem začel verjeti, da ne gre za napako, temveč za nek višji načrt. Da me Bog ne kaznuje, temveč ima nek poseben načrt za moje življenje. Morda če bi imel roke in noge, me ne bi intervjuvali, ne bi bil govorec, ne bi vedel vsega, kar vem. Nikoli ne bom pozabil, ko sem pet let nazaj spoznal fantka, ki je bil prav tako kot jaz brez rok in nog. Njegova mama me je objela in se mi zjokala na ramenu. Imam neomajno vero in v omari imam celo par čevljev, če bi se morda Bog odločil, da mi da noge in roke. A če se odloči, da ne bo spremenil mojega stanja, potem s tem pravzaprav spreminja moje srce. Jaz sem v življenju potreboval vero v Boga, potreboval sem nekoga, ki bi razumel mojo bolečino. A tudi če drugi ne delijo z mano vere v Boga – in s tem ni nič narobe – upam, da bodo v meni in moji zgodbi še vedno našli navdih.