Pri mamici dveh otrok se je bolezen pojavila, ko je bila stara 12 let. Takrat se je začela boriti tudi z anksioznostjo, to je močno občutenje strahu tudi, ko so ti občutki povsem neutemeljeni. Bilo je tako hudo, da so jo starši vzeli iz šole in jo sami poučevali doma. "Dobila sem zdravila, zaradi katerih sem naokrog hodila kot zombi," se spominja. "Dermatilomanija ni bila priznana motnja in moje obnašanje so jemali kot samopoškodovanje. Samo bogu, da sta bila starša dovolj pametna, da sta se odločila, da zdravil ne bom več jemala. Prav tako sta mi verjela, da se ne morem nadzorovati. Dermatilomanija je podobna tegoba, kot je obsesivno kompulzivna motnja." Slednje je motnja, pri kateri se osebi vsiljujejo določene misli, ki se jim ne more upreti. Takšni ljudje denimo morajo prešteti vsako stopnico, ko gredo od doma, pa se recimo vedno začnejo bati, da so pustili prižgano pečico.

S svojo boleznijo se Nicole bori s pomočjo psihiatrov, za tetovaže pa se je pred letom dni odločila, da bi zakrila svoje brazgotine pa tudi nove rane. Trenutno ima 27 tetovaž in jih načrtuje še več. "Ljudje z mojimi težavami ne sočustvujejo," jo najbolj boli. "Težko razumejo, da grem lahko recimo pred spanjem v kopalnico, v posteljo pa ležem šele ob pol petih zjutraj, ker sem se do takrat praskala. Ko se nenadoma zavem, kaj sem si storila, se sploh ne spomnim, kaj se je dogajalo v vmesnem času. Potem pa sem jezna nase in razočarana. Še teden dni se skrivam doma. Ne mislite, da me svojega obnašanja ni sram," doda. "Svoje telo skrivam tudi, ko so zunaj najvišje temperature. A še huje mi je, ker me okolica obsoja in me ne želi razumeti." To je tisto, kar bi rada spremenila s svojo izpovedjo.