Nihče si ni mislil, da ji lahko uspe. A 22-letna Victoria Graham je kljub genetski bolezni, s katero bije boj, izredno optimistično dekle, ki je odločeno, da bo v življenju doživelo vse, kar ji to lahko ponudi. Takšna naravnanost jo je privedla k zmagi. Postala je miss. Če zmaga še na naslednjem tekmovanju, bo celo ena od finalistk tekmovanja za najlepšo Američanko.

Mlada študentka medicine je zmagala, čeprav nosi opornico za vrat. Odločila se je, da se na tekmovanje prijavi, čeprav zanjo hoja v petkah pomeni veliko nevarnost. "Bolezen, ki jo imam, pomeni, da lahko zelo hitro doživim izpah. Tudi desetkrat v enem dnevu se mi je to že pripetilo. Tako da je težko živeti normalno življenje, včasih nemogoče. A to me ne ustavi. Vem, da bom verjetno končala na invalidskem vozičku, zato želim uživati v času, ki ga imam." 

Trpi za Ehlers-Danlosovim sindromom. Zaradi genetske napake njen kolagen ne deluje dovolj vezivno in posledica so pogosti izpahi, ki se lahko zgodijo že, če ji kdo stisne roko. "Celo če se me nekdo samo dotakne. Najpogosteje pa se mi izpahne čeljust, če pojem nekaj preveč lepljivega ali trdega, kot je presta. Vsakič, ko jem ali zeham, si jo lahko izpahnem. Naučila sem se celo, kako to preprečiti. Če se mi zeha, dam recimo jezik na nebo."

Ko je bila stara 13, jo je začelo zbadati v križu. Ker si je že prej velikokrat kaj izpahnila, so se precej hitro domislili, kaj bi bila lahko prava težava. Genetski testi so to potrdili. Od takrat je prestala že osem operacij hrbtenice in možganov. "Včasih tudi težko diham in stojim. Težave imam s prebavo in moje telo težko uravnava temperaturo in krvni pritisk," pripoveduje. Tudi večer pred tekmovanjem si je izpahnila nogo v kolku. "Morala sem si nadeti smehljaj in nadaljevati," komentira.

Res ni dovolila, da ji bolezen uniči željo po uresničitvi sanj. V šoli se je denimo zelo aktivno ukvarjala s športom, čeprav je bila nemalokrat poškodovana. Bila je v nogometni ekipi in v ekipi za lacrosse. To je prav tako ekipna igra. Bila je celo med najboljšimi strelci. Vztrajala je, ker si je to želela početi. Res je preizkusila svoje meje. 

Nikoli si niti mislila, da bo imela priložnost, da sodeluje v tekmovanju za miss Amerike. "Na mojem prvem tekmovanju so me obkrožale prelepe ženske, jaz pa sem bila tam s svojo opornico za vrat," pravi. Njeno bolezensko stanje mnogo premalo raziskujejo, zato se je tudi udeležila tekmovanja. "Krono nosim, da bi bila glas za vse, ki trpijo za tem sindromom. S svojo zgodbo želim ljudi napeljati k razmišljanju. Mislim, da potrebujemo predstavnika, ki se lahko povzpne na oder in reče, da ima to nevidno bolezen." Kot vsak bolnik si najbolj želi, da bi ji lahko zdravniki bolj pomagali.