22-letna Kerrianne Phillips so praktično takoj po rojstvu diagnosticirali progresivno bolezen jeter. Zaradi bolezni se ji je trebuh tako napihnil, da je videti, kakor bi bila v devetem mesecu nosečnosti, ker pa primanjkuje darovalcev, nikakor ne more dobiti novih jeter. Zaradi stiske z organi se je vključila v posebno kampanjo, ki želi spodbuditi ljudi, naj postanejo darovalci.

Kampanja, v katero se je vključila, spodbuja k temu, da bi vsi ljudje avtomatsko postali darovalci, razen če bi zahtevali drugače, hkrati pa opozarja na dejstvo, da vsaka peta jetra presadijo zdravljenim alkoholikom. Do njih pa tako ne pridejo bolniki, veliko bolnikov pa med čakanjem na jetra tudi izgubi boj z boleznijo.

Kerrianne ima redko obliko bolezni jeter, imenovano bolezen skladiščenja glikogena tipa I. Njena jetra ne morejo razgraditi sladkorja, kar ji povzroča hude bolečine in obdobja nezavesti, neredko pa mora biti tudi hospitalizirana. Zaradi kopičenja glikogena se ji je napihnil tudi trebuh, napihovanje pa se še kar ni ustavilo.

“Sedaj sem po 18 mesecih končno spet doma,“ pravi Kerrianne, ki se je po dolgem času vrnila iz bolnišnice. Njena jetra ne morejo razgraditi sladkorja in ga zato skladiščijo. To povzroča nenadno rast sladkorja v krvi, zaradi česar lahko tudi omedli, hkrati pa se njena jetra napihujejo in otekajo. “Trenutno tehtajo 12 kilogramov in videti je, kakor da sem noseča. Jetra hkrati pritiskajo na medenico in ledvice, ker se razraščajo proti preponi pa tudi izjemno težko diham.“ Prav zato bi ji presaditev jeter izjemno izboljšala kakovost življenja.

“Zaradi vedno večjega obsega trebuha moram nenehno kupovati nova oblačila. Trenutno nosim celo nosečniška, kar je izjemno ironično, saj zaradi bolezni najverjetneje nikoli ne bom mogla imeti otrok.“ Jetra so ji namreč že predrla levi jajčnik.

Kerrianne pa je tudi izjemno osamljena. “Imam zelo malo prijateljev, nobenih hobijev … Podnevi spim, ponoči pa ždim pred televizijo. Zelo rada bi šla na potovanje s prijatelji, vendar sem enostavno preveč bolna.“ Veliko Britanijo je tako zapustila le enkrat, in sicer ko je odšla z dedkom v New York obiskat sorodnike. “Takrat me je opazil neki modni agent in mi ponudil službo modela, ki pa je sedaj popolnoma nedosegljiva.“

Zdravniki so ji svetovali, naj začne prijateljem in družini počasi pisati poslovilna pisma, saj se njena bolezen lahko izjemno hitro še bolj poslabša. “Poslovilno pismo je težko pisati, če še nočeš oditi,“ pravi. “Svoji najboljši prijateljici sem ga že napisala, kljub temu pa se pisem za mamo, sestro in brata ne morem lotiti.“

“Zdravniki mi večino življenja pripisujejo po le še nekaj tednov življenja, vendar poskušam ne razmišljati o tem. Zame je vsak dan poseben in vsak dan znova jim dokazujem, da se motijo. Vzgojena sem bila tako, da ne tarnam in se ne smilim sama sebi in tako se spopadam s svojo boleznijo.“ Kljub vsemu pa si Kerrianne želi službe in normalnega življenja. Sanja o tem, da bi delala z otroki, njeno edino upanje pa predstavlja presaditev jeter. “Vem, da bi jetra dobila na račun smrti druge osebe. Misel na to me zgrozi, kljub temu pa bi bila presrečna.“