Carla Nash je doživela hud napad 90-kilogramskega šimpanza Travisa, 'hišnega ljubljenčka' prijateljice Sandre Herold. Po napadu so bile njene roke in obraz popolnoma izmaličeni, zato se je odločila, da bo kandidirala za operacijo presaditve obraza in rok. Sedaj je izvedela, da je nihče noče operirati.

Ko je Carla po napadu prišla v stamfordsko bolnišnico, so bili zdravniki presenečeni, da je preživela napad. Ljudi pa je še dodatno presenetila z osupljivimi in optimističnimi intervjuji nekaj mesecev po napadu. Njena prihodnost pa žal ni tako svetla, kakor je upala, saj je alotransplantacija, metoda s katero bi jo morali operirati, za kirurge še prevelika neznanka. Alotransplantacija je namreč še v fazi eksperimentiranja, zato obstajajo stroga pravila in kriteriji za sprejemanje kandidatov.

“Clevelandska bolnišnica je Carli sporočila, da njihovi zdravniki niso dovolj usposobljeni za dvojno presaditev rok in da bi to morali opraviti strokovnjaki, ki so za to primerno usposobljeni,“ pravi Bill Monaco, Carlin odvetnik. Ker je Carla med napadom tudi oslepela, bi ji veliko pomenila že presaditev rok. “Za nekoga, ki je oslepel, so roke izrednega pomena, saj slepe osebe 'vidijo' z rokami,“ še pravi Monaco.

Carla pa si izjemno želi tudi presaditve obraza. “To bi ji korenito spremenilo življenje. Presaditev obraza bi ji namreč omogočila lažje dihanje, vonjanje, okušanje, lažje prehranjevanje – vse, kar jemljemo za samoumevno,“ razlaga Monaco.

Zaradi kompleksnosti njenih poškodb pa se je medicinska ekipa v clevelandski bolnišnici, kjer so med drugim opravili prvo presaditev obraza, odločila, da je trenutno še ne morejo operirati. Takšna operacija naj bi namreč bila izjemno tvegana. Nedaleč od tega mnenja pa so tudi kirurgi v drugih bolnišnicah.

V bolnišnici v Louisvillu, kjer so pred več kot desetimi leti opravili presaditev rok, menijo, da je operacija neizvedljiva. “Če je oseba slepa, presajene roke ne more videti,“ pravi dr. Warren Breidenbach. “Občutek in otip pa se pri presaditvah roke povrneta šele po nekaj letih.“ Zaradi tega zdravniki dvomijo v prednost operacije za Carlo, saj ni nobenega zagotovila, da bi roke sploh še lahko uporabljala in da bi jih kdaj čutila.

Drugi strokovnjaki pa poleg tega menijo, da bi dvojna presaditev rok nedvomno otežila proces celjenja, ki potrebuje nekaj let že pri enojni presaditvi. “Za dvojno presaditev je težko najti že darovalca, saj se mora tkivo ujemati,“ pravi dr. Richard Winters, plastični kirurg iz bolnišnice v New Jerseyju. Winters pa je tudi mnenja, da je dvojna presaditev izjemno težka operacija, ki mora biti zelo dobro usklajena in hitro izvedena. “Takojšnja prekrvavitev tkiva je pri tem nujna in ključnega pomena, telo pa izjemno težko prekrvavi toliko 'tujkov' naenkrat.“ Winter zato pravi, da bi bila tako obsežna operacija preveč tvegana, saj so že pri enojnih presaditvah zabeležili številne zaplete. Carlino telo bi novo tkivo namreč lahko zavrnilo, kar bi povzročilo hude infekcije, ki bi bile lahko tudi usodne.