Ko se je Michael rodil, je bila njegova noga popolnoma deformirana. ''Njegova desna noga se je pravzaprav pričela pri kolenu in ni imel stegenskega dela. Ni imel kolka in kolenskega sklepa,'' razlaga mati. Prav zato so bili zdravniki prepričani, da Michael ne bo nikoli stal na nogah, kaj šele shodil. ''Čeprav so zdravniki strokovnjaki na svojem področju, pa sem sama strokovnjak za svojega otroka. Kar je prav za eno osebo, ni nujno, da velja tudi za drugo. Tako sem imela občutek, da sem se borila proti vsemu svetu, ko sem se borila za to, da bi Michael obdržal nogo. Vendar pa nisem nikoli obupala.''

Ginette se je tako odločila, da bo naredila kar koli je že potrebno, da bo njen sin shodil. Pisala je zdravnikom po vsem svetu in Michaela poslala na testiranja v bolnišnico v Nemčiji, Franciji in Ukrajini. Nekoč pa se je zdravnik iz Baltimora oglasil na njen klic po pomoči. ''Kar nekaj tednov smo bili v Baltimoru, tako da takrat nisem mogla delati. Za zdravljenja sem prodala hišo in vse ostalo premoženje,'' pravi Ginette. Ko je imel Michael prvo operacijo, so mu najprej zlomili kosti v nogah in mu na nogo namestili posebno kovinsko opornico, s katero so mu širili kosti, da se je nato kost vmes zaraščala. Ginette je tako vsak dan morala sama obračati vijake na opornici, ki so kosti vlekli narazen. Na ta način jim je uspelo njegovo nogo podaljšati za kar sedem centimetrov, z naslednjo operacijo pa še enkrat toliko.
Nato se je družina preselila v Weston, kjer je Michaela prevzel kirurg Fergal Monsell iz bristolske otroške bolnišnice. Ta je opravil dve nadaljnji operaciji in tako jim je Michaelovo nogo uspelo podaljšati skupaj za neverjetnih 30 centimetrov.

Rezultat teh operacij pa je, da bo Michael končno lahko skušal hoditi. Čeprav ga čakajo še operacije kolena, pa se trenutno najbolj veseli, da bo septembra spet vstopil v šolo v Westonu. Vmes ga je mati učila kar sama, šola pa je organizirala, da je imel Michael učitelje, ki so ga učili doma. ''Sošolci so ga nenehno obiskovali, ko ni mogel več mesecev v šolo.'' Kljub vsej agoniji, operacijam in bolečini, pa Michael ostaja pozitiven in vesel fant. ''Že leta sem Michaelova psihiatrinja, medicinska sestra, učiteljica, mama in vse to te lahko izčrpa. Vendar pa je Michael tisti, ki me vsakič znova pobere in mi pomaga, da mu še naprej stojim ob strani. Z vsemi situacijami se spopade tako pozitivno, nenehno pripoveduje šale, ki nas od srca nasmejejo in vlivajo novo upanje.''

Danes več kot deset let pozneje, pa je mama samohranilka uspela svojemu sinu ustvariti normalno življenje, takšno kot ga imajo vsi njegovi vrstniki. Končno se ji je obrestovalo 12 let boja, solza, bolečine in upanja. ''Iščeš luč na koncu tunela in res je dober občutek, ko si končno tam,'' je povedala njegova mati Ginette.