Nistagmus žal povzroči veliko težav ne le z vidom, temveč tudi z držanjem ravnotežja in koordinacijo gibov. Ne tako redko stanje pomeni, da ima Stevenov štiriletnik denimo težave, kadar mora po stopnicah, težje mu bo tudi v šoli, saj bo potreboval več časa, da bo kaj prebral in napisal. Težko bo šel kdaj po stopinjah svojega očeta in postal profesionalen športnik, ne bo mogel voziti avtomobila. Medtem ko mnogi bogati starši svoje potomce obsipavajo z darili, se Steven bolj ukvarja s tem, kako sina naučiti uporabljati barvico, da mu bo lahko kaj narisal.

"Z ženo upava samo to, da bova sinu omogočila pri vsem, kar ga bo zanimalo ali v čemer bo dober, doseči njegov največji potencial," je povedal za Daily Mail. "Upava, da bo kljub nistagmusu postal vesel in samozavesten mlad mož. Najbolj pa naju skrbi, da ga družba ne bi izločila. Otroci znajo biti zelo kruti, kadar vidijo, da je nekdo drugačen. Četudi Harry nima oči, kot jih imajo njegovi vrstniki, mu ni treba nositi očal in lahko počne vse, kar počno otroci njegovih let. Rad se denimo podi v naravi, rad zaigra nogomet.Tako mlad je že zelo radoveden. Rad ima knjige, rad riše. Oboje njegove oči trenira, da se učijo osredotočati." Mladi Harry torej lahko počne vse, le malo več časa potrebuje kot drugi.

Oftalmologinja dr. Irene Gottlob pravi, da je nistagmus stanje, ki ga običajno odkrijejo pri otrocih, da pa se lahko zaradi bolezni ali poškodbe razvije tudi pri odraslih. Medtem ko te bolezni ni mogoče pozdraviti, staršem vedno narekuje, da ostanejo optimistični, saj se stanje, ko otrok odrašča, zelo redko poslabša. "Nasprotno se pogosto celo malo pomiri, ko se naučijo svoje oči bolj nadzirati." Medtem ko so bili včasih takšni otroci v družbi močno stigmatizirani, danes oftalmologi poudarjajo, da je za njih najbolje, če jim je omogočeno povsem normalno življenje, nikakor ne svetujejo, da bi jih denimo vključevali v posebne šole. Potrebujejo le nekaj več časa in malo več pomoči.