''Sprva je bil to velik šok, a nikoli nisem bil zaradi tega res globoko užaloščen oziroma obupan,'' o spoznanju, da je ostal brez obraza, pripoveduje 26-letnik. Pravi celo, da se mu morda ne bi toliko mudilo s presaditvijo obraza, če ne bi imel štiri leta stare hčerkice. Ni namreč hotel, da bi jo zaradi njegovega izmaličenega videza sošolci dražili ali da bi se ga zaradi tega sramovala. ''Želel sem si še kdaj iti na šolske prireditve in se ne počutiti, kot da s svojim izmaličenim obrazom žalim druge. Moja hčerka mi namreč pomeni vse na svetu,'' je še povedal. ''Ona je moj štiriletni razlog, zakaj moram biti spet dobro.''

Tako je pred tremi meseci zahvaljujoč spretnim kirurgom v bostonski bolnišnici Brigham and Women's Hospital po treh letih končno dobil nov obraz. Presadili so mu ustnice, nos, kožo, nekaj obraznih mišic in živcev. Darovalca sicer ne pozna, saj si njegova družina želi, da bi za zdaj ostali anonimni, a Dallas pravi, da bi si tako zelo želel spoznati družinske člane človeka, ki mu je dal nov obraz. ''To bi mi pomenilo zelo veliko. Ko bi jih spoznal, bi jih objel in jokal skupaj z njimi,'' pravi. 26-letnik je sicer imel srečo, saj je njegov organizem nove dele obraza dobro sprejel. V zadnjih tednih je imel le manjše alergije, ki so jih zdravniki uspeli brez težav pozdraviti, sicer pa se mu obraz lepo celi. Dallas tudi pravi, da se mu lepo obnavljajo tudi živci na obrazu, saj zdaj že lahko čuti poljube hčerke. ''Prej tudi nisem mogel dihati skozi nos, ker ga nisem imel,'' še pojasni in doda, da lahko zdaj zahvaljujoč novemu nosu spet normalno vdihne in izdihne skozenj. Spet so mu začele rasti tudi dlake na obrazu, tako da zdaj nosi bradico in brke. In prav dobro se mu zdi, da se mora spet briti. Le slep je še vedno, saj mu zdravniki niso uspeli povrniti vida. A tudi s tem se je Dallas sprijaznil in pravi, da se je namesto z očmi preprosto naučil gledati s srcem.