V zdravstvu v Sloveniji ne bi preživeli brez sponzorjev, donatorjev in dobrih ljudi: oprema je draga, novosti v medicini pa veliko. Imeli smo srečo, da smo testirali še eno novost, stimulacijo procesov v človeškem telesu – seveda pa so nas zanimali predvsem ljudje s sladkorno boleznijo, ki trpijo zaradi zelo različnih in številnih okvar. Najpogosteje gre za drobno živčevje ali drobno ožilje, ki ga je zelo težko zdraviti, a hkrati napredovanje teh okvar naredi iz človeka invalida.
Ena od možnosti vplivanja, o kateri poslušamo na različnih kongresih že več kot pet let, je stimulacija z visokofrekvenčnimi energijami in ki je drugačna od elektrostimulacije pri običajni fizikalni terapiji (npr. TENS elektrode). Cilj je uporaba visoke frekvence, ki jo naše telo prenaša dobro (od 4 do 32 000 Hz). Čeprav je vnos energije »le« do 5W, se bolnik počuti bolj svež – ne samo v predelu bolečin in bolezni (kjer se bolečine zmanjšajo za 50 do 80 odstotkov), ampak v celoti. Dovedena energija poveča presnovo v celicah, delovanje poteka preko mitohondrijev, drobnih organelov v celicah. Nameščene elektrode, ki od zunaj stimulirajo mišičje, pa v študijah poleg bolečin izboljšajo tudi prenos glukoze (preko prenašalcev GLUT 1 in 4), kar pomeni tudi splošno boljšo urejenost krvnega sladkorja (s padcem glikiranega hemoglobina kot kazalcem urejenosti bolezni).
Naše izkušnje v bolnišnici Topolšica: Po prejemu aparata smo izbrali le nekaj bolnikov, ki jim nismo mogli pomagati. Izbrali smo protokol, podoben laserski terapiji, kar pomeni 20 do 30 obiskov s stimulacijo. Z izjemo ene bolnice so vsi navajali ugodno počutje. Največji uspeh pa je bil dosežen ravno pri takem, kjer dosedanja terapija ni bila uspešna. Gospod je sladkorni bolnik že vrsto let (od 1993), od leta 2001 se zdravi z inzulinsko terapijo, od leta 2004 ima ugotovljeno okvaro živčevja na nogah, od leta 2009 tudi deformacije stopal (tipa Charcot). Navajal je hude bolečine, mravljinčenje, ki se je po redni terapiji s stimulacijami zmanjšalo, prav tako tudi oteklina noge in celo urejenost sladkorne bolezni. Ker smo morali aparat dodeliti drugemu bolniku, se je stanje po šestih mesecih znova poslabšalo tako glede bolečin kot urejenosti sladkorne bolezni.
V zaključku lahko ugotovimo, da smo potrdili informacije, dobljene iz literature. V finančno ugodni situaciji bi nadaljevali z delom, ljudje s sladkorno boleznijo bi dobili dodatno možnost boljšega življenja. V dosedanjem zdravljenju prejemajo močna zdravila, da se bolečine umirijo. Redki imajo na voljo akupunkturo kot možnost, enak problem pa je napotitev na fizioterapijo. Čeprav je dosedanji način elektrostimulacije (TENS) tudi uspešen, je najbolj uporaben, če ga ima bolnik doma in ga uporablja stalno. Ta nova HiToP stimulacija daje vtis, da je učinek večji, predvsem pa širši – ni omejen zgolj na živčno vlakno. Čeprav mehanizem tega dovajanja sekundnih impulzov različnih visokih frekvenc ni povsem jasen (po literaturi deluje preko drobnih C vlaken in teorije vrat), zmanjša razdražene živčne končiče in naše zaznavanje bolečine. Hkrati z drugimi učinki izboljša drobno prekrvavitev, s tem celjenje razjede in celo (kot smo sami ugotovili) izboljša tudi urejenost sladkorne bolezni zaradi znižanega odpora na hormon inzulin.
Čeprav je bil naš poskus kratek in kot tak statistično nepomembne veljave, lahko potrdimo, da je visokofrekvetna terapija nova, neinvazivna in nefarmakološka oblika zdravljenja, ki jo bomo razvijali naprej v dobro ljudi, obolelih s sladkorno boleznijo.
Avtor članka je dr. Damjan Justinek iz Bolnišnice Topolšica.
