''Nisem mogla razumeti, zakaj ne pomagajo meni in otroku!''

Britanka Johanne Rees in njen mož Krishna Govekar sta se dolgo trudila, da bi si ustvarila družino. Ko jima je končno uspelo zanostiti, se je nosečnost zapletla in Johanne je morala splaviti. A čez čas sta spet poskusila in ko jima je ponovno uspelo spočeti novo življenje, sta bila presrečna. Tokrat je nosečnost potekala brez večjih težav. A tik pred koncem se je zalomilo. V 32. tednu je bodočo mamico začel boleti trebuh in ker je strah od zadnjega splava ostal, je takoj odhitela v bolnošnico. A na njeno veliko presenečenje in grozo je tamkajšnji zdravniki sploh niso jemali resno. Eden od njih ji je celo rekel, da je najbrž pojedla kakšno hrano, ki ji ne odgovarja, in mora le na stranišče. Tudi ko je naprava, ki meri utrip otroka, pokazala, da je ta v stiski, se niso podvizali. ''Nisem mogla razumeti, zakaj ne pomagajo meni in otroku,'' pretreseno razlaga užaloščena Johanne. ''Nisem strokovnjak, a mi je bilo jasno, da je z otrokom nekaj narobe in da mora takoj priti ven. Bila sem v agoniji in začela sem kričati ter jih rotiti, naj otroka spravijo ven, a so me kar pustili pri miru.''

Škoda je bila nepopravljiva

Ko se je eden od zdravnikov vendarle odločil, da je treba otroka čim prej spraviti na svet, je bilo za fantka žal že prepozno. Ker so njegovi možgani v zadnjih urah dobivali premalo kisika, se je mali Arun rodil s hudo možgansko okvaro. Osebje bolnišnice ga je nemudoma priklopilo na aparate, ki so ga umetno ohranjali pri življenju, a upanja zanj ni bilo. Zato sta se obupana in užaloščena starša po desetih dneh agonije s težkim srcem odločila, da svojega sina odrešita trpljenja in ga izklopita z aparatov. ''Ker sva enega otroka že izgubila, saj sem morala splaviti, sva bila nad drugo nosečnostjo toliko bolj navdušena in hvaležna zanjo. Vse, kar sva si želela, je bil ta otrok, in to so nama vzeli. Bolnišnica naju je oropala družine,'' pripoveduje Johanne.

Pravočasno ukrepanje bi Aruna rešilo

''Čeprav je bil mali Arun nedonošenček, je bil dobro razvit. Strokovnaki so potrdili, da bi po vsej verjetnosti preživel, če bi bolnišnično osebje pravilno in pravočasno ukrepalo,'' je povedal odvetnik užaloščenih staršev Guy Forster. Johanne in Krishna sta namreč bolnišnico tožila zaradi malomarnosti in nepravilnega ravnanja in tožbo tudi dobila. Plačati so jima morali odškodnino v višini 172 tisoč evrov. A denar jima ne bo vrnil sina in tudi bolečina ni zaradi dobljene tožbe in odškodnine nič manjša. ''Arunova smrt je terjala svoj davek,'' pripoveduje Arunov oče. ''Vplivala je na najino zdravje, službo, celo na najin odnos.'' A kljub bolečini in strahu, da nikoli ne bosta imela otrok, sta Johanne in Krishna ostala skupaj in svojo zgodbo delila s svetom – zato, da se zgodovina ne bi ponavljala in da se kaj tako tragičnega ne bi zgodilo še kakšnemu drugemu paru, pravita.