"Ko sem izvedel, da bova imela po dveh fantkih deklico, sem bil presrečen. Takrat sem ves čas govoril, da bom že sedaj začel zbirati denar, da bo zagotovo imela popolno poroko," pripoveduje oče, 31-letni Andy Barnard.  

Tega sta se z ženo Sammy, staro 29 let, spomnila, ko so jima zdravniki povedali, da bo hči verjetno živela le še dva dneva. "Ne morem opisati, kako je slišati kaj takega," pripoveduje Sammy. "Čisti šok. Sploh ne moreš verjeti. Z Andyjem sva se gledala in poskušala dojeti, kaj se nama dogaja. Nemogoče si je predstavljati, kako je, ko ti nekdo pove, da lahko izgubiš hčer v dveh dneh." Andy se spominja, da je nato še nekaj časa hodil po bolnišnici in vse spraševal, ali lahko kako pomagajo.

Dejali so, da hčer Poppy-Mai lahko še nekaj časa ohranjajo pri življenju, a da bo trpela. "Ko sva to slišala, sva se odločila, da bova naravi pustila svojo pot," pove Sammy. Ampak nekako sta se morala posloviti. In to hitro. Takrat sta se spomnila Andyjevih besed, ko sta izvedela, da bosta dobila hčerko. "Za vedno bom imel zlomljeno srce," pravi Andy. "Ampak nekako sem čutil, da sem hčerki obljubil popolno poroko. In da je to obljuba, ki jo moram izpolniti. Želel sem ji povedati, da bo ona vedno moja princeska." 

Poppy-Mai sta odpeljala domov, kjer so jima najbližji pomagali, da sta navidezno poroko organizirala že naslednji dan. Do improviziranega oltarja jo je prinesla mamica. Za njo sta stopala bratca. Šestletni Rylee in štiriletni Jenson-Jay. "Nisem mogla nehati jokati, saj sem razmišljala, da v resnici nikoli ne bom videla poroke svoje hčerke," se spominja Sammy. "Vsi smo jokali. Vsak je za hčerko napisal nekaj besed v slovo, ampak sploh ne vem, če jih je kdo slišal, ker smo ves čas jokali." 

Po mesecu dni v bolnišnici so zdravniki nenadoma postavili tako grozljivo diagnozo, ker so otroku odkrili tumor v možganih. Neozdravljiv tumor. Ker je bil na mestu, kjer ga ni bilo mogoče operirati. Sicer pa sta jo starša samo šest tednov prej prvič peljala k zdravniku. Bila je ves čas zaprta, imela je napihnjen trebušček in ni želela piti in jesti. Najprej ji je zdravnik predpisal odvajala. Menil je, da hrano in pijačo zavrača, ker ji rastejo zobje. Toda Sammi jo je deset dni pozneje spet peljala k zdravniku. Opazila je še bulico pod rebri. In hči ni želela več niti hoditi. Dobila je močnejša odvajala. Ko po petih dneh nič ni pomagalo, sta šla starša na urgenco.

Ultrazvok je pokazal tumor v trebuščku. Bila sta pretresena, ker sta menila, da ima kakšno okužbo. "Že ko so povedali, da ima raka, sva bila zgrožena," pove Sammi. "Potem pa so nadaljnje preiskave pokazale, da ni samo v trebuščku, ampak tudi v ledvicah in pljučih." Začeli so kemoterapijo. A po štirih tednih težkega zdravljenja so zdravniki našli tumor še v možganih. Ima samo še dva dneva življenja, so povedali staršem. "Se pravi, da je morala prej trpeti zdravljenje, ki je bilo povsem nepotrebno. Samo zato, ker niso prej odkrili, da ima tumor v možganih," pravi Sammy. Zato so se odločili, da njena zadnja dva dneva preživijo v krogu družine.