Keith Martin velja za najdebelejšega moškega na svetu. Kot pravi, v zadnjih desetih letih stanovanja ni zapustil niti enkrat, nazadnje je bil na svežem zraku 11. septembra 2001, ob napadu na WTC. Od takrat se je zredil na 368 kilogramov, razmišlja o samomoru in si obupano želi shujšati in zožiti svoj 183 centimetrov širok pas.

Pojedel je 10-krat preveč

42-letnik je na dan včasih zaužil tudi po več kot 20.000 kalorij (83.680 kJ), sedaj pa je dnevni vnos omejil na 1500 kalorij (6276 kJ). Na vrhuncu svojega obdobja prenajedanja je Keith brez težav v enem samem dnevu zmazal celo panceto, šest klobas, šest jajc, goro kruha in toastov, več porcij graha, sendvičev, zvečer pa še dve veliki pici, tri kebabe ali več porcij kitajske hrane. Med glavnimi jedmi si je privoščil še 'prigrizke', vključno s škatlami piškotov, tortami in čokoladami, sendviči s šunko ali panceto, poleg tega pa je spil vsaj dva litra gazirane pijače in tri litre sladkane kave. Sedaj je svojo dieto omejil na le štiri rezine kruha, ki jih včasih obogati s kakšnim namazom ali pločevinko mini hrenovk, vsak dan pa si privošči tudi po en pripravljen obrok.

Keith je začel zmanjševati količino zaužite hrane že septembra, ko sta ga v posteljo položili dve herniji, veliki kot štiri krogle za bovling. Januarja ga je nato obiskala ekipa zdravstvenih strokovnjakov, ki so se vsi strinjali, da mora shujšati ali pa bo umrl. “Trudim se slediti njihovemu nasvetu, da moram shujšati, vendar pa moram priznati, da so mojo družino in mene najbolj prizadele novice v medijih o mojih težavah s kilogrami,“ pravi Keith. “Bilo je grozljivo, a vendar sem zaradi tega še bolj odločen, da mi bo uspelo.“

Ujet je v posteljo

Zadnja leta je 42-letnik ujet v svojo posteljo, ki je ojačana, da lahko zdrži njegovo težo. Vsak dan ga obišče sedem negovalcev, ki ga umijejo in mu preoblečejo rjuhe, zdravniki in medicinske sestre pa redno spremljajo njegovo zdravstveno stanje. Vsakih 14 dni prejema 375 evrov socialne podpore, živi pa skupaj s svojima sestrama. Njegova starejša sestra je njegova najboljša prijateljica. Ona je tista, ki nakupuje hrano in kuha. Čeprav so jo mnogi mediji obtoževali za Keithove odvečne kilograme, on pravi: “Živim s svojima sestrama. Ena od njiju ima posebne potrebe, starejša sestra pa skrbi zame. Prosila me je, naj jem manj, naj uživam manjše porcije in me prepričevala, naj začnem jesti zdravo. Naučila me je celo, kako kuhati bolj zdravo – na primer peči hamburgerje v pečici namesto jih cvreti v ponvi in olju. Težava je bila bolj v tem, da sem, dokler sem lahko hodil, velikokrat sam zahajal v kuhinjo in skrivaj praznil omare in hladilnik.“

V hrani je našel tolažbo

Keith je najmlajši od osmih otrok v družini, vseh osem pa je kot samohranilka vzgajala Keithova mama Alma. V otroštvu je bil sramežljiv otrok, ki je užival v branju. “Mama je bila izjemna. Vedno je varčevala denar za hrano in jedli smo, kar smo si lahko privoščili – namaze, jajca, krompir in mleto meso. Jedli smo tudi sadje in zelenjavo in moj odnos do hrane je bil povsem normalen,“ se spominja Keith. “V šoli so se norčevali iz mene, ker sem imel velika ušesa, zato se nikoli nisem razumel s sošolci in sem v bistvu sovražil pouk.“ Vse to pa je povzročilo le težave. Do 13. leta je bil tako težaven, da so oblasti zagrozile materi z odvzemom, vendar pa so ga naposled poslali le v zasebno šolo za problematične otroke. Nato pa je, ko je bil star 16 let, njegova mama tragično preminila zaradi pljučnice. “To me je presenetilo. Sicer je bila že večkrat v bolnišnici zaradi astme in diabetesa, a njene smrti ni pričakoval nihče,“ razlaga Keith. “Bil sem tako jezen in imel sem občutek, da sem njeno smrt povzročil jaz. Da sem ublažil bolečino, sem začel jesti ogromne količine hrane, nato pa to stopnjeval do te mere, da sem se k hrani zatekel vsakič, ko me je kaj razburilo.“

Ujet v začaran krog

Keith je dnevno za hrano porabil približno 40 evrov in do 25. leta je posledično bil že predebel. “Postajal sem večji in večji, a tega nisem opazil, dokler nisem mogel nase navleči niti največje trenirke in majice s kratkimi rokavi,“ pravi. To pa ga še ni prepričalo, da bi nehal toliko jesti. Namesto, da bi ukrepal, je tako za zaprtimi vrati še naprej jedel in se redil. Pri 32 letih je kupoval že posebej izdelana oblačila, ki jih je lahko kupil le v specialnih trgovinah preko spleta. Leta 2008 se je nato moral seliti iz spalnice, ker ni mogel več hoditi po stopnicah in si spalni prostor uredil v dnevni sobi. Seveda je imel takrat na tleh zgolj ogromno žimnico, saj ga postelja ni več zdržala. Septembra 2009 se ni mogel več premikati, zato so poklicali tudi zdravniško pomoč. Ko so ga stehtali, je kazalček na tehtnici pokazal 317 kilogramov. To je bilo prvič, da ga je v odraslih letih pregledal zdravnik. “Nisem mogel verjeti njihovim besedam. Mislil sem, da tehtam pol manj, kot so mi rekli. A sem se kljub temu zatem še dodatno zredil.“ Keith je mislil, da zanj ni več rešitve. “Moja samozavest je bila na ničli in enostavno me ni več brigalo zame. Štirikrat so me hospitalizirali zaradi padcev ali bolečin v trebuhu in vsakokrat sem vedel, da moram shujšati, a se nikakor nisem mogel lotiti.“ Do konca leta 2010 je prerasel največjo možno konfekcijsko številko (8XL), zato je pod rjuhami ležal le še gol.

Upa na življenje

Keith ima danes mnogo zdravstvenih težav. Mučijo ga nepravilen srčni utrip, huda oblika astme, migrenski glavoboli in konstantno trpi zaradi bolečin v sklepih, mišicah in nasploh po celem telesu. “Nazadnje sem lahko normalno sedel pred sedmimi leti – in to v dvosedu,“ pravi. “Na avtobuse sem moral vstopati skozi zadnja vrata, ker je bil prehod spredaj zame preozek. Ljudje so se za menoj po ulici drli in me zmerjali z debeluhom, buljili vame in me obsojali. Sedaj pa sem prispel do točke, ko nisem več zdržal. Nazadnje sem stal na svojih nogah lani septembra, nato pa sem padel in so me morali odpeljati v bolnišnico. Od takrat nisem več vstal in sem priklenjen na posteljo.“ Večino časa sedaj preživlja v postelji, pred televizijo, saj za kaj več nima niti energije. Spopada se z depresijo in boji se javnih mest. “Na nek način se ne počutim drugačnega od takrat, ko sem bil v najstniških letih. Še vedno sem ista oseba, le da sem zdaj ujet v ogromno telo, ki me ves čas boli. Želim si biti spet srečen, da me ne bi osrečevala le hrana. Rad bi vsaj enkrat sprehodil svojo psičko in odšel kamor koli bi ona želela,“ še zaključuje v upanju, da mu bo zadani cilj le uspelo doseči.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na