Milo, Avstrijec srbskega porekla, si je poškodoval roko in nogo leta 2001, ko je na počitnicah v Srbiji padel z motorja. Njegova noga se je takrat popolnoma zacelila, zaradi poškodbe brahialnega pleteža na desni rami pa je njegova desna roka ostala paralizirana. Dr. Oskar Aszmann mu je takrat iz noge presadil v roko živčevje, ki pa je omogočilo premikanje desne roke, ne pa tudi dlani.

Sledeče operacije, ki so vključevale presaditev mišic in živčevja v podlaket, so prav tako spodletele in niso povrnile gibanja v dlan, so pa okrepile električne signale od možganov do podlakti, kar je pomenilo dobro podlago za namestitev bionične roke.

Nato pa so zdravniki Mila vprašali, ali si želi, da bi mu amputirali roko, on pa je na to pristal. “Operacija bo spremenila moje življenje. Že 10 let živim z neuporabno roko in situacije ni mogoče izboljšati. Stanje se mi lahko izboljša le, če mi bodo roko amputirali in bom dobil novo,“ je povedal Milo pred operacijo v dunajski splošni bolnišnici.

Milo se je za amputacijo odločil po tehtnem razmisleku in zatem, ko je nekaj časa uporabljal hibridno roko, ki so mu jo pritrdili vzporedno z neuporabno. Takšne proteze izdeluje nemško podjetje Otto Bock, so pa izjemno napredne, saj omogočajo stiskanje in prijemanje stvari s pomočjo signalov iz možganov, ki jih sprejemata dva senzorja, ki sta nameščena nad živčevjem v roki. Pacient lahko tako premika bionično roko s pomočjo istih možganskih signalov, ki so nekoč omogočali gibanje prave roke. Zapestje proteze pa je zaenkrat mogoče premikati le ročno, z drugo roko.

Prvo takšno protezo in prostovoljno amputacijo je v Avstriji prejel 24-letni Avstrijec Patrick, ki mu je po nezgodi, ko ga je močno stresla elektrika, roka ostala paralizirana. Odkar ima bionično roko, lahko brez težav odpira plastenke in in si zavezuje čevlje ter počne vse druge stvari, ki jih je lahko počel pred poškodbo. “Ko sem dobil novo roko, nisem mogel verjeti svojim očem,“ se spominja Patrick. “Z roko lahko počnem prav vse, kar sem prej počel z naravno. Zdi se mi super zadeva!“ Patrick pa že preizkuša tudi novo roko, ki naj bi bila še bolj gibljiva in uporabna. Ima namreč šest senzorjev, ki so nameščeni na živcih spodnjega dela roke, in ne dva, kakor stara proteza.

Profesor Oskar Aszmann pri opravljanju svojega dela pa tesno sodeluje z Ottom Bockom, izdelovalcem protez. Oskar verjame, da je prostovoljna amputacija najboljša možnost za bolnike, ki ne morejo več uporabljati roke in za katere ni več nobenega upanja, da bi se s pomočjo operacij njihovo stanje izboljšalo. “Ko pride k tebi pacient z ogromno željo po tem, da bi lahko uporabljal roko, je le še vprašanje časa, kdaj bo prišlo do odločitve za amputacijo,“ pravi. “Če ne more uporabljati roke in mu lahko pomagam spremeniti anatomijo, da bodo njegovi možgani sodelovali z umetno roko, je povsem jasno, da bom odrezal neuporaben del telesa in ga nadomestil z umetnim in tehnično dovršenim.“

Profesor Aszmann je zaradi svojega mišljenja prejel kar nekaj kritik, a kljub temu vztraja pri svojem. Meni namreč, da alternative za paciente, kot je Milo, ni, saj bi v prihodnosti lahko prestal še mnogo operacij, katerih učinek bi bil ničen. “Milorad je star 26 let in si želi živeti normalno življenje. Biološka rekonstrukcija roke bi zanj pomenila neskončne operacije brez uspeha. Če imam zanj rešitev, s pomočjo katere bo lahko ponovno normalno uporabljal roko, se mi amputacija ne zdi prav nič sporna.“

Med posegom je tako dr. Aszmann Miloradu odrezal del roke, odstranil brazgotinasto tkivo ter ga prišil na predel zapestja, kjer bo služilo kot opora za protezo.  “Počutim se odlično in končno se veselim prihodnosti,“ je povedal Milo po posegu. Sedaj mora počakati le, da se mu rana na štrclju zaceli, da bodo lahko nanjo namestili protezo in senzorje.