Marek Barden se je avgusta prejšnjega leta odpravil k svojemu osebnemu zdravniku, saj ga je zmotila bula. Kar so pokazale preiskave, je presenetilo vse. Ne samo da je v prsnem košu skrbnika ene izmed cerkva v angleškem Bristolu rasel tumor, ki je tehtal kar kilo in pol, dejansko se je ta ovijal okoli njegovih reber in že pritiskal tudi na vranico. Zdravstveno osebje bolnišnice, kjer so ga operirali, trdi, da tako velikega tumorja še niso videli.

Velika operacija ga je čakala le pet tednov po tem strašnem odkritju. Trajala je šest ur, v njej so sodelovali trije različno specializirani kirurgi: specializant plastične in rekonstruktivne kirurgije, specializant srčne kirurgije in specializant splošne kirurgije. Odstraniti so morali tumor, del leve strani pljuč, šest reber, del trebušne prepone. Toda, kaj po tako obsežnem posegu storiti, da se njegov prsni koš ne bi kar vdal? To so se vprašali tudi kirurgi. In uporabili 25 centimetrov dolgo in široko ter 4 milimetre debelo ploščo, ki je polnjena z akrilnim cementom. Trebušno prepono so sestavili z nekaj mišice z njegovega ramena. Da bi nekomu rešili življenje, so zdravniki včasih res prisiljeni narediti, kar na prvi pogled deluje nemogoče.

40-letnik prizadet del telesa praktično ne čuti, vendar se je tega že navadil. Srečen je že, da je živ. Niti sam ne more verjeti, da je lahko tumor tako zrasel. Toda po drugi strani je bulo opazil že leto dni, preden se je odločil obiskati svojega zdravnika, vendar zaradi nje ni izgubljal spanca. Ravno tedaj se je namreč poškodoval, medtem ko se je vozil s kolesom, zato je mislil, da je njen pojav prav tako povezan z njegovo nesrečo. Čutil je tudi nekaj bolečine, vendar jo je ignoriral. Če bi tako čakal še šest mesecev, ga ne bi bilo več med nami, so ga opozorili zdravniki. Marek, ki mu je pred dvanajstimi leti zaradi raka umrla mati, v bolnišnico ni prišel poln upanja. “V bolnišnico sem prišel pripravljen, da bom umrl; toda sem borec in sem trmast. Glede na to, da sem tako dolgo odlašal z obiskom zdravnika, toda nisem umrl, imam tudi veliko sreče. Imel sem srečo, da je tumor moje notranje organe le nekako odrinil na stran, sicer bi sledilo še veliko več zapletov.“ Na srečo se je res vse končalo dobro.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na