A na popolnoma običajnem pregledu v četrtem mesecu nosečnosti se je zalomilo. Ginekolog je na pregledu ugotovil, da je z zarodkom nekaj narobe, rezultati preiskav pa so razkrili strašljivo diagnozo: zarodek boleha za anencefalijo, deformacijo nevralne cevi, zaradi katerega se lobanja ne zapre, to pa pomeni odsotnost velikega dela možganov. Dojenčki z anencefalijo običajno živijo največ nekaj dni, včasih pa preminejo, še preden se rodijo.

Kljub silovitemu in zelo bolečemu udarcu usode sta se zakonca McGill odločila, da bo Elisha tvegala in poslušala donositi otroka. Pa ne zaradi sebičnosti ali nerealnega upanja, temveč s prav posebnim namenom: če se bo njun dojenček namreč rodil živ, želita, da se njegovi zdravi organi, ko bo enkrat preminil, donirajo otrokom, ki jih nujno potrebujejo za preživetje.

»Upava na najboljše«

A možnosti, da bi se 'Baby McGill', kot sta nerojeno bitje poimenovala starša, rodil živ, so zelo majhne. Mnogi otroci, ki bolehajo za anencefalijo namreč umrejo že pred ali pa med porodom. Kljub temu želita zakonca McGill svojemu otroku omogočiti, da vsaj za nekaj trenutkov obišče ta svet. »Upava na najboljše,« je pojasnila Elisha v pogovoru za irski Independent. »Najin cilj je paziti na zarodek in preživeti do 36. tedna nosečnosti.« Takrat bodo njegovi organi namreč že dovolj razviti, da se bo lahko rodil s carskim rezom.

Pred njima je težko slovo

Trenutno je Elisha v 19. tednu nosečnosti in že čuti, kako se otrok v njeni maternici premika. »Najin 'Baby McGill' je pravi mali borec,« je prepričana ponosna mama. »Njegovo srce bije zelo močno, odločno. Precej je že zrasel in se začel zabavati pod mojim srcem. Lahko vam zagotovim, da je to najboljši občutek na svetu. Upava, da nama bodo v naslednjih tednih povedali spol otroka, saj mu želiva takoj dati ime,« z neverjetnim pozitivizmom na težko situacijo gleda pogumna mamica.

Nosečnost je za bodoče starše običajno najlepše obdobje v njihovem življenju, a pri Elishi in Dermotu ni ravno tako. Za njiju je poleg sreče prisotne tudi veliko žalosti in grenkobe. »Vse skupaj dojemam zelo čustveno,« pojasnjuje 30-letna Elisha. »Zelo sva ponosna, da se najin dojenček bori. A obenem se zavedava, da njegovi pozdravi, ki nama jih pošilja z brcanjem, pomenijo, da se nezadržno bliža tudi boleče slovo.«

'Baby McGill' bo živel – v telesih mnogih

Ko bo dojenček prijokal na svet, mu želita starša jasno dati vedeti, kako zelo ga imata rada. »Upava, da bova lahko najinega malčka pestovala in ljubkovala, dokler ne bo odšel med angelčke,« s solznimi očmi pove Elisha, ki je poskušala najti čim več informacij o anencefaliji in ugotovila, da je najvišja starost, ki jo je doživel dojenček, rojen s to boleznijo, devet mesecev. To ji je vlilo upanja, da bo morda vseeno lahko bolje spoznala bitje, ki je sad močne ter iskrene ljubezni med njo in soprogom. »Ko se bova morala posloviti od najinega zaklada, si želiva samo, da bi lahko del njega živel v drugih otrocih, ki si prav tako zaslužijo srečno življenje. To nama bo ob najini izgubi največja uteha.«