In kaj to sploh je? Zdrava piramida, ki jo vsakič znova obesijo ob začetku šolskega leta v učilnice, vključuje osnovne zdravstvene zapovedi, ki pa postavijo na glavo vse, s čimer nas bombandirajo novodobni zdravstveni in malo manj zdravstveni guruji. Ločevalna dieta? Makrobiotika? Presna prehrana? Vegetarijanstvo? Dieta z beljakovinami? Post?

Nimam pojma. Nekateri prisegajo na manjše obroke z raznoliko hrano, nekateri ne jedo več po šesti uri zvečer, spet ostali začnejo dan z limoninim sokom in zaključijo večer s tremi decilitri vode. Nekateri jedo vse in so vitki in zdravi, drugi se držijo vsega, kar vedo in so vseeno debelušni in imajo visok holesterol. Kdo bi vedel, kaj je prav? Kdo bi vedel, kar je res zdravo?

Mene je do zdaj najbolj udarila po glavi dieta, ki sem jo imela v obdobju nosečnosti, ko sem zbolela za nosečniško sladkorno boleznijo. Gre za zelo strog režim, z veliko odrekanja, z merjenjem obrokov in vsakodnevnim, večkratnim merjenjem sladkorja v krvi. Bila sem lačna, lačna, lačna. Obroki so bili tako majhni, kot bi pripravljal hrano za otroka, morala sem paziti na sestavine in pravilno sestaviti obroke. In ne glede na to, da sem se strogo držala navodil, imela večkrat povišan sladkor. Tisti trije meseci so mi dodobra spremenili miselnost o hrani. Ne glede, da sem prej že vse to vedela, sem potem dejansko vrgla iz omare belo moko, bel sladkor in običajno olje. Nadomestila sem ga s polnozrnato moko, rjavim sladkorjem in olivnim oljem. In tako je ostalo tudi zdaj, ko sladkorne bolezni nimam več. Tako močno sem si vzela k srcu dejstvo, da se mi sladkorna bolezen lahko vrne. Če ne bom skrbela za zdravo prehrano.

Moji znanci imajo različne prehranske režime. Kar nekaj prijateljev ima, šele zdaj, dokazane alergije, zato so na brezglutenski prehrani, pa na prehrani brez mleka, jajc ... Nekateri imajo preveliko težo in se spopadajo z različnimi dietami, ki se izkažajo brez smisla in brez rezultatov in so spet na točki nič.

Nekaj mojih bližnjih je hudo bolnih, ti morajo imeti strogo dieto, brez olepševanja. Morajo spremeniti način prehrane, ki jih je pripeljal do težkih bolezni. In imajo polne oči nostalgije po potici in pečenki, ki sta zanje zdaj prepovedani.

Običano jemo hrano, ki smo je vajeni iz otroštva, težko je uiti utrjenim vzorcem dišečih kosil mame in dobrega praženega krompirja. Vonj po domači kuhinji nam prebudi nostalgijo in otroška hrepenenja. In ko ga pripravljamo za svoje otroke, diši po domačem in toplem in varnem.

Hrana je crkljanje, je občutek zadovoljstva in ne le potešitev osnovih potreb. Je druženje s prijatelji in so zabave, kjer diši po žaru in čokoladni torti, svežem kruhu in mamini francoski solati. In gre za odrekanje brez slabe vesti in brez zapovedi, ki jim ni konca.

Ko grem v trgovino, ne vem več, katera je gensko spremenjena hrana, če lahko še kupim mleko v tetrapaku, ali grem raje na mlekomat. Naj kupim zelenjavo, pa čeprav vem, da je bila shranjena v nekem hladilniku, ali celo z umetnimi dodatki, da je lepša na pogled? Ali najdem svojo branjevko, ki mi bo zagotovila, da je njena hrana res doma pridelana?

Držim se tistega, kar poznam. Tistega, kar mi je blizu in kar imam rada. Vsak dan skuhamo kosilo in sedemo skupaj. Vsak dan zajtrkujemo in ko kam gremo, nesemo v avto s seboj sendviče, ki jih pojemo za prvim ovinkom. Zvečer tuhtamo o tem, kaj imamo v hladilniku in nesemo na mizo, okoli katere sedemo in klepetamo. In jemo. In redno si kupujem čokolado, ki jo hranim v avtu, da mi dela družbo v prometnih konicah.
Kuham tisto, kar je kuhala moja mami. Poskušam združevati tisto, kar poznam in tisto, kar se mi zdi najbolj primerno.

Zapovedi o zdravi prehrani so postale tako močne, kot so zapovedi o mladostnem videzu, vitkosti in sreči. Če nisi srečen, si najbrž bolan, mi je zadnjič povedal moj sogovornik, zdravnik. In če ne ješ zdravo, boš očitno tudi zbolel.

Bojim se samo, da lahko zboliš tudi od skrbi, kaj je tisto, kar sploh še lahko ješ ...