Življenje se ji je obrnilo na glavo. Njen obraz je bil namreč popolnoma opečen, lasje so ji zgoreli, opečene pa je imela tudi druge dele telesa. Preživela je več kot 22 operacij, na obrazu pa je morala nositi posebno plastično masko, ki je zdravila opečen obraz. "Le redki so me videli brez maske na obrazu ali brez ličil, ki so prekrvala moje brazgotine. Na račun svojega videza sem slišala ogromno grdih komentarjev. Ljudje so me spraševali, kaj se je z menoj zgodilo, bili so šokirani, jaz pa sem bila prizadeta," se spominja Pam Warren.

Pravi problemi pa so se pravzaprav začeli šele, ko je masko odstranila, saj je bila do tistega trenutka kot nekakšno varovalo pred zunanjim svetom. "Ko sem masko odstranila, so se pričele nočne more. Fizično sem si sicer opomogla. Na površje pa so prišla vsa potlačena in boleča čustva. Začele so se grozljive sanje, ponavljale so se slike nesreče, preganjali pa so me različni strahovi. Nisem vedela, kako naj se prilagodim novemu načinu življenja." Kmalu po tem je razpadel tudi njen zakon. "V tistem obdobju nisem bila ravno prijetna oseba za skupno življenje," pravi.

Čustvene bolečine je lajšala z alkoholom

Svoja nevzdržljiva čustva je pričela utapljati v alkoholu. "V pijači sem takrat našla edino uteho." Začelo se je z enim ali dvema kozarcema vina. Iz dveh kozarcev pa se je količina kmalu povzpela na celo steklenico, kasneje tudi dve. "Mislila sem, da mi bo alkohol pomagal, da ne bom čutila čustvene bolečine, da bom lažje zaspala in da bo nočnih mor manj. A sem se naslednji dan zbudila z mačkom in je bilo vse skupaj še slabše," razlaga Pam. Stanje je bilo tako brezizhodno, da je začela razmišljati o samomoru. Za to je povedala tudi svojemu nekdanjemu partnerju, ki je preprečil najhujše – odpeljal jo je v bolnišnico.

Nekdanji mož jo je rešil pred samomorom

Zdravniki so jo napotili v psihiatrično bolnišnico, kjer so ji diagnosticirali kronično post – travmatsko stresno motnjo. Po treh mesecih terapije je prvič v življenju občutila olajšanje in njeno stanje se je pričelo izboljševati.

Danes, deset let po nesreči, je Pam popolnoma druga oseba. Na njenem obrazu se riše prijeten nasmeh, iz oči pa ji seva toplina in kar težko je ugotoviti, da je bil njen obraz nekoč popolnoma iznakažen od opeklin. "Srečanje s smrtjo je moje življenje obrnilo na glavo. Ugotovila sem, da je življenje prekratko, da bi ga zapravljala in se obremenjevala s tem, kaj drugi mislijo o meni in kako izgledam. Danes sem hvaležna za to izkušnjo," pravi Pam.

Ne le to, svojo zgodbo je zaupala tudi javnosti in pričela prostovoljno pomagati osebam, ki so v nesreči utrpele poškodbe ter opekline obraza, in njihovim svojcem. Ima pa še velike načrte pred seboj, saj želi prepotovati svet: "Največ, kar sem se naučila iz nesreče, je, da nikoli ne veš, kdaj se tvoje življenje lahko konča, zato je vsak trenutek treba uživati, kot da je zadnji."