Zadnja leta je 19-letna Brenna Fisch z družino živela v Švici, a se je odločila, da se vrne nazaj v Ameriko, kjer je nekoč odraščala in si ustvarila pestro življenje. Vpisala se je na univerzo v Koloradu in tamkajšnje gore so jo nadvse prevzele. Večkrat tedensko je tekla po gorskih poteh, travnikih, gozdu. Ko pa se je nekega septembrskega večera odpravila na tek, je bila pot, po kateri je običajno tekla, zaprta, zato je ubrala drugo traso. Čeprav je kmalu ugotovila, da je pot zelo strma in da se vse hitreje temni, je s tekom po njej nadaljevala. Potem pa ji je nenadoma zmanjkalo tal pod nogami in iz utrjene gorske poti je zgrmela v prepad, 12 metrov globoko. Pri tem se je hudo poškodovala. Počila ji je lobanja, zdrobila se ji je očesna jamica, uho se je glave držalo le še narahlo. In ker je nastopila noč, ni nihče več hodil po strmih gorskih poteh in hudo poškodovana Brenna je nezavestna ležala v prepadu, prepuščena sama sebi.

Šele po osmih, desetih urah, ko se je zunaj spet začelo daniti, sta mimo prišla pohodnika Eric Simley in Fiona Dunne, ki sta takoj ko sta zagledala negibno ležečo Brenno, poklicala reševalce. Ti so jo prepeljali v bližnjo bolnišnico, kjer so zdravniki ocenili, da potrebuje operacijo glave. Medtem je Brennina teta tudi njenim staršem v Švici sporočila tragično novico. ''Ko sem dobila klic, sem mislila, da si je Brenna pač zlomila roko ali nogo. Potem pa sem poklicala v bolnišnico in so me prevezali k možganskemu kirurgu, ki me je spraševal za dovoljenje, da moji hčerki odpre glavo in jo operira,'' se grozljivega spoznanja spominja Brennina mama Diana Fisch. ''Bilo me je na smrt strah zanjo. In tako daleč stran sem bila, ničesar nisem mogla narediti zanjo.''

Ko pa je Dianna priletela v Ameriko in končno prispela v bolnišnico, je bila njena hči že pri zavesti in, po trditvah zdravnikov sodeč, tudi zunaj smrtne nevarnosti. Luknjo v lobanji, ki jo je verjetno povzročil udarec ob skalo, so zakrpali, zdrobljeno očesno jamico so ji rekonstruirali, uho spet pritrdili h glavi. A 19-letnica se nesreče ne spominja. ''Res bi se rada spomnila, kaj se mi je zgodilo,'' pravi Brenna. ''Zadnje, česar se spominjam, je to, da sem si med tekom vzela odmor in se malo sončila na eni od skal. Zdravniki pravijo, da se mi bo spomin na dogodek sicer sčasoma vrnil, ko bom pač podzavestno pripravljena, da se soočim z njim.'' Je pa Brenna neizmerno hvaležna svojima rešiteljema in zdravnikom, ki so jo uspeli pozdraviti. Pravi, da se počuti dobro, vendar bo morala še kar nekaj časa jemati zdravila in se izogibati določenim aktivnostim, ki bi lahko preobremenile njene možgane, na primer gledanju televizije ali uporabi računalnika. Upa pa, da bo hitro okrevala in da se bo njeno življenje kmalu vrnilo na stare tire.