Rameeza Mehmud je bila nadvse živahna in aktivna 14-letnica. Večkrat tedensko je hodila na plesne vaje, rada se je družila s prijatelji in pridno se je učila. Ker je hotela imeti za vse dovolj časa in ker je hotela tako v šoli kot pri plesu blesteti, so bili njeni dnevi vedno zelo naporni in zasedeni. ''Vsi so mi govorili, naj malo izprežem in naj si vzamem vsaj malo časa zase. A jaz sem hotela biti dobra v vsem – hotela sem biti najboljša šolarka, najboljša plesalka, najboljša prijateljica. Tako sem imela zelo malo časa zase, saj se mi je ves čas kam mudilo,'' pripoveduje Rameeza.

In ravno hitenje je bilo krivo za njen nesrečni padec po stopnicah, ki je njeno življenje obrnil na glavo. Ko je v šoli hitela iz ene ure na drugo, se je na vrhu stopnišča spotaknila in zgrmela navzdol. ''V rokah sem držala torbo s prenosnim računalnikom in ko sem pristala ob vznožju stopnic, me je računalnik udaril po glavi in padla sem v nezavest. Ker sem zamujala k pouku, so bili hodniki že prazni in kar 45 minut sem nezavestna ležala na tleh. Ko sem se ovedela, sem sicer čutila, da z mano ni vse v redu, a sem vseeno šla najprej k pouku in šele potem v šolsko ambulanto,'' se tragičnega dneva spominja Rameeza. Ker pa je bila v čakalnici vrsta in ker deklica ni imela časa čakati, se je odločila, da odidte k zdravniku po pouku. A v vmesnem času se je njeno počutje vse bolj slabšalo. ''Zelo težko sem se koncentrirala, saj sem v glavi čutila nekakšno otopelost. Tudi noge sem imela slabotne in imela sem občutek, kot da bom vsak čas bruhala,'' še pove. ''Do konca pouka sem bila že tako slabotna, da sem poklicala mamo, naj pride pome v šolo. In mama je takoj vedela, da je z menoj nekaj narobe, saj je drugače nikoli ne kličem, naj pride v šolo po mene.''

In res ji je z odločnostjo, vztrajnostnjo in neverjetno voljo do življenja uspelo. Najprej se je naučila premikati prst na eni od rok, tako da je lahko posteljo zamenjala za električni invalidski voziček, ki ga je zmogla upravljati sama. Tako je po treh letih zapustila bolnišnico in odšla domov, kjer se je vsak dan znova trudila, da bi tudi preostale ude spet spravila v pogon. Mama jo je vsak dan položila na tla, kjer se je Rameeza ure in ure trudila, da bi se kot dojenček naučila plaziti. Ponoči je ostajala budna in skušala z ustnicami oblikovati ter čim bolj razločno izgovarjati besede. In njen trud se je izplačal. Pred nekaj meseci je Rameeza naredila prve korake in tudi stavke formira bolje. ''Mami je stala pred mano, iztegnjenimi rokami, in ko sem stopala proti njen sva obe jokali. Bil je zelo čustven trenutek,'' se Rameeza spominja svojih prvih korakov.

Zdaj lahko že s prijatelji odide v kino in po hiši lahko hodi brez pomoči. Dosegla je nekaj, za kar zdravniki niso nikoli mislili, da bo. In po tolikih letih so tudi končno ugotovili, kaj je narobe z njo. Padec je sprožil izbruh redke nevrološke bolezni, kjer mišice postopoma odmirajo in hromijo. A bolezen je uspela premagati in njeno življenje se počasi vrača na stare tire. ''Ljudem bi rada dala vedeti, da je vaše življenje, vaša usoda v vašijh rokah,'' pravi danes 21-letna Rameeza. ''Če imate upadnje, vero in odločnost, lahko dosežete tudi najbolj neverjetne stvari!''