... ali pa ne moremo stopiti na koleno, imamo velike, nenavadno temne podočnjake ali nam dela težava prebava. Potem nas skrbi. Naprej malo. Kakšen dan, dva že potrpimo, potem pa se naseli skrb. Kaj če je kaj resnega narobe z nami?

Klic zdravniku, pregled, kri, voda, čakanje izvidov. Običajno ni nič hudega, nič usodnega, je nekaj, kar bo minilo. Bo prešlo. Z malo počitka, C-vitamina, mamimo kokošjo juho. Včasih pa se težave vlečejo, se potegnejo na teden, dva, mesec, takrat nastopijo skrbi. Kaj, če imam kakšno hudo bolezen, kaj takega, kar je pisalo na internetu, kaj takega, kar sem videl po televiziji? Kaj, če je rak?

In prav pri raku vse obstane. Se spremeni v dolg molk in oglušujočo tišino. V premor, ki pomeni obstanek na mestu. Prevrednotenje življenja, prepih vsega, kar smo delali do zdaj. Gre za dolg trenutek, ki se razvleče do prejema izvidov. Ki so, v večini primerov, ugodni. Včasih žal ne. Včasih nastanejo kot dolga tišina in breme, ki pade s tako silovitostjo, da se ga ustrašiš.

Takrat si pripravljen narediti vse. Prenehati kaditi, piti, poskusiti novo, ultra sodobno metodo diete, ki požira rakave celice. Takrat si pripravljen na trening sprostitve, na sprehod na Rožnik in na dolge večere ob knjigah, ki vračajo vero. Šele takrat.

Do tistega trenutka pa to ni pomembno. Ni pomembno, kaj imamo na jedilniku, kaj imamo v hladilniku, kako dolgo ponočujemo, koliko dni ne spimo dovolj, koliko cigaret pokadimo. Do takrat je dovoljeno vse.

Za mnoge. Mnogi spet spadajo pod novodobne privržence zdravega življenja in vsako jutro pretečejo 10 kilometrov, si za v službo pripravijo zdravo malico in na poti domov zavijejo v fitnes. Skrbno preštevajo kalorije, vnos maščob in dejstvo, da vse hrane ne gre mešati pri enem obroku. Zvečer zavijejo na tečaj joge in nov dan začnejo z vajami pomlajevanja. Mnogi so takšni. Prepoznam jih po poskočnem koraku in sijočih očeh in vse, kar počnejo, je namenjeno temu. Pri tem pozabijo na sladkost življenja. Na čokoladno torto z malinami in kozarec piva ob spremljanju tekme s prijatelji. Na lenoben večer ob hitri hrani in poležavanju na sobotno jutro. Ker imajo cilj. Jasen cilj. Biti mlad, biti fit. Za visoko ceno.

In so drugi, ki jedo, kar želijo, pijejo, kar želijo, in ponočujejo brez mej. Pa so vseeno zdravi. Ne zbolijo, ne bolehajo in ne tarnajo. Se pa imajo lepo. Brez slabe vesti, brez zadržkov.

Kaj je prav in kje je pravica? Ne vem.

Zdi se mi, da je treba živeti tako, kot čutimo, da je v redu. Jesti tisto, kar nam odgovarja in nam ne povzroča težav. Biti tisto, v kar verjamemo, in poiskati pomoč, ko je to potrebno.

Vse drugo nima smisla. Poznamo tveganje, vemo, kaj lahko vodi v bolezen, in vemo, kaj je tisto, kar nas mora skrbeti. In to je vse, kar moramo vedeti.

Odločitev je seveda naša. In je ne gre prelagati. Ne gre zanemarjati. Ker bomo v vsem, kar nas bo doletelo, ponoči, ko luna prekrije nebo in zvezde tiho svetijo, sami.