Alison Walker je zapadla v anoreksijo in bulimijo pri 15 letih, v 18 letih pa je bila več kot desetkrat hospitalizirana. Lansko leto je po bolnišničnem zdravljenju končno psihično premagala bolezen, a je zatem ugotovila, da je njen prebavni sistem tako poškodovan, da hrane ne more pravilno predelati. Tako lahko uživa le minimalne količine hrane, vsaka jed, ki ima močnejši okus, ji povzroči neizmerno slabost, zaradi katere takoj bruha.

Zaradi bolezni Alison še nikoli ni imela partnerja, nikoli se ni poljubljala in nikoli ni seksala. Prav tako v življenju še ni srknila alkoholne pijače ali odšla zgolj na večerjo s prijatelji. 33-letnica iz Egremonta je povedala, da so njene edine sanje, da bi lahko zaužila normalen obrok in začela uživati v priboljških, na primer torticah in čokoladi. "Nenehno sem utrujena in izčrpana, poleg tega pa me stalno zebe. Moje življenje ni veselo in srečno z nobenega vidika," priznava. "Zadnjih 18 let sem se vrtela v začaranem krogu in večino časa sem preživela v bolnišnicah. Takšno življenje sploh ni življenje. Le obstoj."

Lani februarja so ji zdravniki v želodec vstavili cevko, preko katere so jo hranili s tekočino. Vsakih deset ur je na ta način prejela 1500 kalorij. Februarja letos je Alison končno spet začela jesti normalno hrano, a je odkrila, da ji organizem tega sploh ne dovoljuje. Trenutno tehta 63 kilogramov, njen indeks telesne mase pa znaša 20, kar pomeni, da je njena teža povsem zdrava.

"Počutim se zelo osamljeno," priznava. "Družbo mi delata zgolj psa, ki ju imam." Zaradi bolezni Alison namreč ni nikoli imela prijateljev ali partnerjev, saj je večino časa preživela v bolnišnicah. "V anoreksijo nisem zapadla zato, ker bi hotela biti suha, temveč zato, ker je bila teža edina stvar v življenju, ki sem jo imela pod nadzorom. Doma sem imela težave, v šoli so se norčevali iz mene … Vse mi je uhajalo izpod nadzora, razen teže. Ker mi je dobro uspevalo, sem bila navdušena in še bolj motivirana za stradanje," pojasnjuje.

Sedaj pravi, da končno ni več videti kot živi mrtvec. "Vendar so moje prehranjevalne navade še vedno zelo nenavadne," dodaja. Nikoli ne stopi na tehtnico, še vedno pa pazi, da ne uživa premastne in preveč kalorične hrane. Ko si bo povsem opomogla, upa, da bo lahko nadaljevala študij in postala svetovalka za vsakogar, ki si na kakršen koli način škodi. "Pustite ljudem, da vstopijo v vaše življenje, in dovolite, da vam pomagajo. Jaz sem svojo težavo skrivala zelo dolgo, ko sem potrebovala pomoč, pa sem zabredla že tako globoko, da mi skoraj nihče ni mogel več pomagati," še svetuje. Trenutna pomoč, ki jo je deležna, ji ustreza. Pomaga ji psiholog in vključila se je v podporne skupine.

Ste se nam že pridružili na naši Facebook strani? To lahko storite s klikom na