Premagala je strah

Nad vse večjo izboklino na Joycinem vratu so bili močno zaskrbljeni tudi Joycin soprog George ter njuni nečaki, ko pa je ta oktobra lani začela še krvaveti, pa šale ni bilo več. »S tumorjem bi se lahko spopadla že v času, ko je bil komaj opazen, a nisem, ta hudič pa je z leti postajal vse večji in v zadnjem letu sem se res začela bati najhujšega – da me bo stal življenja,« je medijem pred kratkim zaupala Britanka, ki je vendarle zbrala pogum ter se odpravila k zdravniku. Ta jo je takoj poslal v bolnišnico, kjer jo je sprejel dr. Muhamad Quraishi, kirurg, specializiran za operacije ušes, nosu ter grla.

Joyce pravi, da se ni niti zavedala velikost tumorja, dokler ji ga zdravnik ni pokazal na fotografijah, posnetih iz različnih zornih kotov. »Vem, da bi morala ukrepati veliko prej, a prav nič ne ni bolelo in enostavno sem se bala obiskati zdravnika s to grozovito stvarjo na vratu. Sedaj vem, da ne bi smela oklevati. Takoj bi morala poiskati pomoč, ne glede na vse moje predsodke,« se danes spominja upokojenka iz mesta Thorne v bližini Doncasterja ter dodaja, da bo odslej prijatelje in znance z zdravstvenimi težavami vseh vrst spodbujala, da takoj poiščejo zdravniško pomoč.

Po petih urah v novo življenje

Dr. Quraishi je po skrbnem pregledu ugotovil, da bula sicer ne ogroža življenja, a jo je vendarle potrebno odstraniti. Poseg, ki je trajal kar debelih pet ur, je z biopsijo opravil malo pred božičem ter tako Joyce podaril najlepše božično darilo – novo življenje. »Operacije sem se močno bala, pa čeprav ne vem, zakaj, saj sem po drugi strani verjela v zdravniško osebje. Na koncu se je vse dobro izteklo. Z dvema biopsijama so odstranili ogromno bulo na mojem vratu. Kljub temu je potrebno nadaljnje zdravljenje, sem resnično vesela, da te nadloge ni več,« z nasmeškom na obrazu pove presrečna upokojenka.

Končno bo lahko uživala

Za Joyce leto 2014 predstavlja novo rojstvo. »Komaj čakam, da se kot popolnoma običajna ženska vrnem v vsakdanje življenje. Kupila si bom nova oblačila in začela ponovno uživati v vsem, kar me obdaja,« navdušeno pripoveduje presrečna Britanka, ki ji je operacija povrnila voljo do življenja. »Končno bom lahko šla na sprehod ne da bi se ljudje obračali za mano ali strmeli vame.« Ne najde besed, s katerimi bi se dovolj zahvalila dr. Quraishiju ter bolnišničnemu osebju, ki je bilo po njenih beseda »naravnost čudovito«.

Takega tumorja na Otoku še ni bilo

Tudi za dr. Quraishija je bila odstranitev dvakilogramskega tumorja posebej izziv »V vsej svoji 20-letni medicinski karieri nisem še nikoli videl, kaj šele operiral, tako velikega tumorja. Operacija sama je bila zelo zahtevna in moram povedati, da sem zadovoljen z rezultatom,« ponosno razlaga kirurg ter poudarja, da se je najbolj bal trajne paralize dela obraza pacientke. »Na srečo nam je uspelo. To je svojevrsten rekord, na katerega sem zelo ponosen.«